~mathjazz /* brez komentarja */ » Žurke

/* brez komentarja */

23. October 2005

Party@Bailey’s

Poslal mathjazz in (Ne)vsakdanjik, Prijatelji, Žurke

Včerajšnje praznovanje rojstnega dneva dveh prijateljev se je zavleklo do danes. Iz slik je razvidno, kako se je spreminjalo moje razpoloženje.

V resnici pa je vrstni red slik ravno obraten.

18. October 2005

Drekbabek

Poslal mathjazz in (Ne)vsakdanjik, Kritike, Prijatelji, Žurke

Bili smo na poti v Emonsko klet na žurko FRI in FF. S kolegom sva šla na WC v podhodu pod Slovensko cesto pri Kongresnem trgu. Ob odhodu naju je pričakal drekbabek (nekje v tujini so nam šle povsod prisotne pobiralke “sekretnine” tako na jetra, da smo jim dali ime drekbabe) in naju pozdravil s “Štirideset toLarjev!”.

Odvrnil sem: “Račun, prosim!”.

Takrat pa drekbabek znori, vzame mobitel iz žepa in začne klicati (okrepitev verjetno). “A sad češ ti vedet! Račun, račun! Pha!”

Rešil me je Martin, ki je nemudoma poravnal dolg za oba.

Pri vsem tem je najbolj žalostno, da drekbabe in drekbabeki niso nič krivi. Krivi so lastniki stranišč (država, občine, tu pa tam tudi kakšno podjetje), ki bi za vzdrževanje sanitarij morali poiskati finančne vire nekje drugje.

Tako da bi se lahko človek vsaj polulal in pokakal zastonj.

15. October 2005

Zadnja trgatev

Poslal mathjazz in (Ne)vsakdanjik, Delo, Prijatelji, Žurke

Tretja trgatev v treh vikendih (in tudi zadnja letos) je za mano. Zanimivost tokratne je bila, da smo nosili polne brente v breg. Tega v svoji bogati karieri brentarja še nisem doživel in nič ne bi imel proti, če bi ostal brez te izkušnje. Auč! :P

13. October 2005

In vino veritas

Poslal mathjazz in (Ne)vsakdanjik, Prijatelji, Žurke

Pravkar sem se vrnil s srečanja s sošolci iz gimnazije, na katerem smo obhajali obletnico “mature”. Zanimivo je, da sem določene osebke šele danes bolje spoznal.

12. October 2005

Nogomania

Poslal mathjazz in (Ne)vsakdanjik, Kritike, Prijatelji, Žurke

Z Anžetom sva bila ob začetku tekme ravno na poti proti Lizinemu vrtu (“koliba” nasproti Drame). Hodila sva hitro, da bi čim manj zamudila. A glej jo srečo v nesreči: ko sva se približevala podhodu Ajdovščina, sva že od daleč zagledala reklamni pano, ki je za razliko od oglasov tokrat predvajal tekmo.

Pomislil sem: super, tu je zdaj zagotovo veliko ljudi in si lahko v morebitni dobri družbi ogledava vsaj prvi polčas pred velikim zaslonom. Ko pa se nama je začel pogled razprostirati proti prostoru za gledalce, je začelo postajati jasno, da je gledalcev bore malo. Točneje eden (neki “star ata”).

Za trenutek sem postal razočaran, v naslednjem trenutku pa že vesel, saj je ravno takrat padel res lep gol, ki je lepo izgledal četudi so ga dosegli Škoti in četudi je bil zaslon res slab (kockengrafika).

S pajdašem sva nadaljevala pot proti Lizinemu vrtu, a ne direktno. Pri pošti sva srečala Luko Laha, ki se nama je pridružil na poti, a ne takoj. Ko smo še stali, se nam je nenadoma pridružila še ena Velenjčanka, Tinina (sestrina) sošolka na faksu, katere imena žal ne poznam več. Ne boste verjeli, čez nekaj sekund je mimo prišel že tretji škofijc – Mark Boris Andrijanič, tako da nas je bilo že 5. Mark je kmalu odkorakal, Velenjčanka tudi, ostali trije pa smo že začeli stopati, ko se je, spet ne boste verjeli, prikazala še Saša Gjerkeš, moja nekdanja sošolka iz osnovne šole.

Po vseh teh srečanjih smo se končno podali na prenos srečanja med Slovenijo in Škotsko v Lizin vrt, kjer smo se srečali še z okoli, zdaj pa res pozor, desetimi kolegi.

Tekma je bila res lepa, če gledamo samo gole. Vsa čast Škotom. Oblak je pa čuden, ker je zadovoljen z voljo in igro naših igralcev. Nisem pozorno spremljal srečanja in nisem nogometni strokovnjak, vem pa, da so pomembni samo in samo goli. In z igro in voljo si lahko zadovoljen samo, če daješ gole. Sreča in sodniki so, razen morda v kakšnih čudnih okoliščinah, drugotnega pomena.

20. September 2005

Šala dneva

Poslal mathjazz in (Ne)vsakdanjik, Žurke

Blondinka vpraša blondinko:
Povej mi, prosim, kako se pravilno reče – Irak ali Iran?

:-D

17. September 2005

Oktoberfest

Poslal mathjazz in (Ne)vsakdanjik, Politika, Znani, Žurke

Letos poteka že 172. Oktoberfest po vrsti, obiskovalci pa naj bi na njem popili 6 milijonov litrov piva. Za lažjo predstavo, to je toliko kot lahko natočimo v 200 cistern, ki jih srečujemo na cestah.

Bolj kot žejo obiskovalcev pa občudujem nemški ponos na lastno tradicijo in običaje. Vsa čast domačinom, vključno s takšnimi in drugačnimi veljaki, da se “upajo” obleči v domača oblačila oz. v narodne noše. Nemci so tudi na tem področju lahko vzor vsem ostalim narodom. Z njimi se lahko primerjajo verjetno le (bratje) Avstrijci.

Si predstavljate Janšo ali Drnovška v narodni noši? Vsaj meni gre ob takšni predstavi vsaj malo na smeh, pa mi ne bi smelo.

16. September 2005

Direktno pogorel

Poslal mathjazz in (Ne)vsakdanjik, Kritike, Znani, Žurke

Komajda je Bojan Požar splavil še eno skrupocalo na slovenski rumeni trg, že ga je zadela obtožba, tožba in pritožba. In to direkt za tem, ko je pokukal v javnost. Ha ha.

29. August 2005

Mamin rojstni dan

Poslal mathjazz in (Ne)vsakdanjik, Družina, Prijatelji, Žurke

Danes ima mama rojstni dan. V ta namen sem spisal misel in jo oklical za kitajsko modrost.

Česar si želi otrok, si želi tudi mati.
In mati vedno stori vse,
da željo izpolni.
(kitajska modrost)

To pa zato, da sem v čestitki nadaljeval takole:

Draga mama!

Ob tvojem 48. rojstnem dnevu si želim vse najboljše zate in novo frizuro zame.

sin Matjaž

Mama je namreč moja osebna frizerka in ji že nekaj dni (neuspešno) težim, da me ostriže.

28. August 2005

Disko

Poslal mathjazz in (Ne)vsakdanjik, Kritike, Prijatelji, Žurke

Od maja naprej niti enkrat nisem zašel v disko (M3 v Beltincih, edini disko ali poldisko v bližnji okolici), zato se mi ga je zdaj že kar pošteno zahotelo. Dokler nisem vstopil in po minuti prešvical do zadnje kaplje tekočine, ki se je neuspešno zadrževala v meni. Zadnji vikend pred šolo se v M3 več kot očitno zbere glavnina okoliške srednješolske in osnovnošolske mladine.

“Hitro na pivo”, sem si rekel! Pravzaprav sem naročil Bandidos Ice. Že ko ga je natakar položil na šank sem si ga s pričakovanjem ogledoval z dvometerske razdalje. Kljub bližini nisem posegel po njem. Zaradi gužve bi bile namreč možnosti, da ga varno prenesem do ust, skromne. Končno mi ga je podal kolega, nato sem ga komajda odprl, ker je bila roka prepotena do amena, in pol optimizma nagnil. A bil je topel!

Jao.

« Prejšnja stranNaslednja stran