Megaronovo gregorjevo je letos potekalo s precejšnjo zamudo, tudi zato, ker nas je bilo precej na Irskem. Ogledali smo si slike, ki sem jih tudi dobil na DVD-ju, ki pa ga ta trenutek ne najdem, tako da jih še ne morem objaviti. Kartico s svojimi slikami pa imam doma.
Dobra žurka.
Pustno rajanje pri Lukovici na rojstnem dnevu četverice v sliki in besedi:
Martin Smrt, Miha Maršal, Andrej Bar, Anže Šönfelder in Matjaž Prstestran.
Ja, buci, buci!
Ptičja gripa? Kaj je to?
Gaius Julius Caesar na ramenih Flowah Powah.
Miha: “Razbil te bom kot lisico!”
Ožgey: “Pričakoval sem kakšno darilo več.”
Spremljal sem ga preveč površno in neredno, da bi se lahko ustvaril lastno mnenje o Baru, a na koncu sem navijal za Andreja. Prvič zato, ker je bil moj sosošolec iz gimnazije in ga poznam kot prijaznega fanta, drugič pa zato, ker so se ostali bedaki na nasprotnem taboru neprestano blamirali z afnanjem.
Na martinovanju je bilo tako dobro, da je bilo nadaljevanje naslednji dan neizogibno.
Tokrat je Megaronovo martinovanje potekalo v Prekmurju, zato sem se ga z veseljem udeležil. MegaMartinovanje sem tako izkusil šele prvič in gotovo ne zadnjič. A kaj bi nakladal – oglejte si slike.
…je brezvezen.
Koncert ob 15-letnici Big Foot Mame je bil popoln doživljaj. Edino kritiko zaslužijo mladoletnice v prvih vrstah, ki so se zgražale nad prerivanjem in rukanjem in s tem dokazale, da ne spadajo na rokenrol koncerte.
Sloninsadeževsko povezovanje je bilo polno smeha, prav tako tudi njun venček uspešnic Big Foot Mame, dopolnjen z verzom Fantastičnih pet. Zažgali so predvsem Slaki in Siddharta, prav nič slabša pa nista bila niti Polona & Gušti. Vse pohvale tudi za Dan D in odličen komad Čas.
Big Foot Mama je pa itak zakon.
Po faksu (ki mi je, morda zato ker hodim samo na vaje ali pa zato ker smo se letos razdelili v tri smeri in se je s tem začelo tudi poučevanje znanj, koristnih v praksi, kar naenkrat postal precej zanimiv) in po nekaj urah ne pretirano napornega dela za službo se je začelo dolgotrajno pričakovanje jutrišnjega koncerta ob 15-letnici ene izmed mojih najboljših glasbenih skupin, Big Foot Mame, ki se je vleklo in vleklo, tako zelo, če ne še celo nekoliko bolj, kot se vleče ta poved, ki se noče, noče, noče, noče, noče, noče, noče, noče, noče in noče, končati.
