Šef Novella je bil prepričan, da bo po izidu Viste Microsoft imel težave, če bo želel uporabnike prisiliti pred odhodom k Linuxu, predvsem pred Novellovim SuSE Linuxom.
A po prvih urah z novo izdajo moram reči, da me tako zelo ni razočaral še niti eden SuSE. Nestabilnost, nedodelanost, neumne napake in slaba pomoč so tako očitne pomanjkljivosti, da komaj čakam da spet namestim (K)Ubuntu.
Danes sem bil prvič aktiven pri novem delodajalcu, podjetju KOMPAS Xnet, kjer bom občasno vodil računalniške tečaje. Tokrat sem bli samo asistent, da sem se spoznal z delom.
Bilo je precej dolgočasno, ker sem bil predvsem opazovalec, saj pri je pri poučevanju PowerPointa težko verjetno (po včerajšnjem kolokviju bom pa že vedel, kakšna je verjetnost!), da bi imeli tečajniki hujše preglavice.
A že jutri, ko bo 2. in zadnji del tečaja, bo gotovo drugače, ker se bom poskusil tudi kot predavatelj nekaterih poglavij.
Te dni večino časa porabljam za pripravo novega Monitorjevega DVD-ja, ki bo priložen januarski številki, ki izide še pred koncem leta. Od te številke naprej pa bo DVD priložen vsem Monitorjem, in ne več samo dvakrat, trikrat letno.
Pravkar sem si ga ogledal film in se v glavnem strinjam z odlično kritiko Rogerja Eberta, ki je opazil tudi zelo zanimivo povezavo med Protom in Kristusom. Sporočilo filma je, da ni najpomembneje, ali je Prot res nezemljan ali je samo bolan. Glavna so dejanja, ki so posledica njegove izjemne prepričljivostji.
V filmu o Iris Murdoch spremljamo pisateljičino razigrano življenje v mladosti (Kate Winslet) in mizerno klubovanje Alzheimerjevi bolezni v starosti (Judi Dench). Ves čas jo spremlja njen sopotnik (Hugh Bonneville/Jim Broadbent), ki pa je v scenariju prikazan prej kot bedak kot pa “raztreseni profesor”. Nepotrebna je tudi retrospektiva, saj bi ena osnovna zgodba bila čisto dovolj. Z izjemo izvrstne igralske zasedbe je filmu težko dati visoko oceno.
Včeraj sem se (po službeni dolžnosti) preko telefona pogovarjal z Boštjanom Turkom, direktorjem podjetja T-2. Preverjal sem namreč navedbe v Delovem članku z naslovom Kdo je kriv za vse večje zamude T-2.
Prijazno in vljudno je negiral skoraj vse, kar piše v Delu. Pravi, da prve uporabnike že priklapljajo in da se bodo priklopi zdaj začeli odvijati s pričakovano hitrostjo. Niso “jezni” na Telekom, saj je imel določeno obdobje za priklapljanje na voljo. Sicer je že minilo, a je zaradi nove tehnologije za prve priklope bilo potrebno nekoliko več časa.
Razlik med uporabniki, ki naročijo samo internet, in uporabniki, ki se odločijo tudi za telefonijo preko T-2, v hitrosti priklopa ne bo. O številkah (že priključenih in bodočih uporabnikov) noče govoriti, je pa povpraševanje preseglo njihova pričakovanja.
Po faksu (ki mi je, morda zato ker hodim samo na vaje ali pa zato ker smo se letos razdelili v tri smeri in se je s tem začelo tudi poučevanje znanj, koristnih v praksi, kar naenkrat postal precej zanimiv) in po nekaj urah ne pretirano napornega dela za službo se je začelo dolgotrajno pričakovanje jutrišnjega koncerta ob 15-letnici ene izmed mojih najboljših glasbenih skupin, Big Foot Mame, ki se je vleklo in vleklo, tako zelo, če ne še celo nekoliko bolj, kot se vleče ta poved, ki se noče, noče, noče, noče, noče, noče, noče, noče, noče in noče, končati.
Tretja trgatev v treh vikendih (in tudi zadnja letos) je za mano. Zanimivost tokratne je bila, da smo nosili polne brente v breg. Tega v svoji bogati karieri brentarja še nisem doživel in nič ne bi imel proti, če bi ostal brez te izkušnje. Auč! 
Danes sem dobil na test Applovega hrabrega miška. Poln pričakovanj sem jo preizkusil v Linuxu na ThinkPadu, ker v Ljubljani nimam Applovega računalnika.
Po prvih minutah dela z miško lahko rečem le: ne kupujte!
