/* brez komentarja */

Dopoldne smo se podali v destilarno Jamesona, edinega viskija, ki ga destilirajo trikrat, zato je najboljši “uisce beatha” (izg. iške baha), kar pomeni voda življenja. Iz te keltske besede je nastala beseda whiskey. Ogled je bil zaradi odličnega vodiča poln humorja in niti najmanj dolgočasen. Ob koncu smo dobili še štamprle Jamesona za pokušino, Mihevc in Tinka pa sta kot vrla degustatorja med štirimi viskiji za najboljšega razglasila Jamesona.

Zatem smo hitro oddrveli proti trgu Parnell Square, kjer se je ob 1200 začela parada ob dnevu sv. Patrika, zavetnika Irske in vseh Ircev, ki je na ulice privabila več 10 tisoč domačinov in turistov, ki jih ni pregnal niti dež, niti sonce, niti mraz, niti sneg, niti veter, niti neke čudne padavine, podobne stiroporju. Po dveh urah, ko se je parada končala so se začele ulice hitro prazniti, z enako hitrostjo pa so se začeli polniti pubi. Kljub temu da jih je mnogo, jih ni bilo dovolj, tako da v radiju nekaj kilometrov okoli centra Dublina ni bilo moč najti prostega sedeža v lokalu.

Popoldne sem si z Markom in Majo ogledal Guinnessov muzej, ki je gotovo največja atrakcija Dubilna. Tako mi je bil všeč, da sem si ga šel s nedeljo še enkrat ogledat, zato sem več o muzeju napisal pod naslovom: “Irska: 5. dan”.

Zvečer smo se kot skupina prvič odpravili “ven” in ker je bil ravno dan sv. Patrika, je bilo morje ljudi na ulicah in v lokalih. Zelo pohvalno je, da je na vseh javnih mestih prepovedano kajenje (P.S.: to po vrnitvi domov najbolj pogrešam), vstop v lokale v nočnih urah mladoletnim oz. mlajšim od 20 let sploh ni dovoljen, in ko nastopi ura, ko se lokal zapira, te enostavno vržejo ven. Ne čakajo niti minute. Klasičnih diskotek praktično ni, le pubi se ponoči spremenijo v nek približek diskačev. Za moj okus odlično.

Vstali smo okoli pol devetih in se z odpravili proti Trinity Collegu, kjer nas je počakal Michael. Najprej smo si ogledali razstavo Knjige iz Kellsa, ki je nastala leta 800 in vsebuje 4 evangelije, ki so zapisani z zelo bogato pisavo in okraski. Stari kič. Za tem smo imeli predavanje, kjer nam je mlada gospodična (Michael je ves čas govoril, da je neverjetno lepa … skratka dobro reklamo za predavanje je naredil) “prebrala” nekaj o pokristjanjevanju Slovencev, ki so ga izvedli irski menihi.

Po kratkem predahu za kosilo v Burger Kingu in pivu v klasičnem irskem pubu, ki jih je malo manj kot Ircev, smo se odpravili do parlamenta, kjer nas je stari mož McOkey (vsak stavek je končal z vprašalnico “OK?”) seznanil z osnovami irske politike. Med drugim je povedal, da premieru pravijo “taoiseach” in za skoraj vse državne organe in institucije uporabljajo keltske izraze. Tudi krajevne table imajo v dveh jezikih in vsak Irec ima porek angleškega še keltsko ime. Posledično je tudi irska angleščina zelo drugačna od angleške ali ameriške. McOkey je thirty-first izgovoril kot “tojti-fojst”.

Pozdravil nas je tudi eden izmed ministrov, ki je minister že 5. mandat, skoraj vsakič pa na drugem resorju. Govoril je o pomenu EU za Irsko in o odličnem sodelovanju z ZDA, o velikem razcvetu Irska v zadnjem desetletju in pol, o skoraj ničelni brezposelnosti in o Ircih po svetu, ki jih je kar 74 milijonov. Na Irskem jih živi dobre 4 milijone.

Zvečer smo šli še na kozarček, zbrali nekaj denarcev za večerjo in jutrišnji zajtrk in se počasi odpravili spat.

Ob 1100 nas je 20 Megaronovcev s tremi pridruženimi člani krenilo iz Kongresnega trga proti Trstu, od koder smo poleteli proti London Stanstedu in od tam končno proti Dublinu. Prispeli smo okoli 2100 po lokalnem času, torej ob 2200 po našem. Sprejel nas je Michael, kakšnih 65 let star ata, ki je med drugim nadzornik 119 šol na Irskem, nam pa je poiskal brezplačno prenočišče za 6 noči. Za šolski sistem na irskem v glavnem skrbi Cerkev, ampak v Sloveniji o tem ni pametno govoriti, zato pssst.

Imel sem srečo, da sem imel veliko prtljage, tako da je nisem uspel stlačiti v taksi in me je do stana odpeljal Michael, tako da sem prihranil celih 5 evrov, kar na Irskem pomeni eno pivo in par centov. Med potjo sem spoznal, da je Michael nabrit šaljivec. Pohvalil je mojo angleščino (PMSM mu tega ravno ne bi bilo treba) in dejal, da večina Ircev pozna le 500 besed, in od tega jih je 400 ‘fock’. Ja, prav sem napisal, Irci imajo pač zelo samosvoj naglas.

Spali smo v samostanu, kjer živi kakšnih 20 menihov, vendar ni ravno pretirano “samostanski”. Izgleda kot veliko razkošno stanovanje (še posebej za to ceno), s fontano in kaminom v salonu, v katerem smo spali (v spalkah). Michael in John, predstojnik samostana, sta nas pred spanjem povabila na čaj, a izkazalo se je, da je bila to večerja. Po večerji pa je sledila še pijača v posebni sobici, namenjeni tovrstnemu druženju. Med drugim smo spoznali irski viski Jameson in pivo Guinness, manjkalo pa ni niti bolj konvencionalnih pijač. Ob dveh zjutraj smo se odpravili spat.

Pustno rajanje pri Lukovici na rojstnem dnevu četverice v sliki in besedi:

Martin Smrt, Miha Maršal, Andrej Bar, Anže Šönfelder in Matjaž Prstestran.

Ja, buci, buci!

Ptičja gripa? Kaj je to?

Gaius Julius Caesar na ramenih Flowah Powah.

Miha: “Razbil te bom kot lisico!”

Ožgey: “Pričakoval sem kakšno darilo več.”

Ko do dveh zjutraj delaš seminarsko in se celo naslednje popoldne s kolegi pripravljaš na zagovor, pa te potem ob 1300 asistent povabi na zagovor čez teden dni, ker mora sprintati doktorat, se lahko zjokaš. Ampak jaz sem bil še kar dobro razpoložen, ker se bom tako (vsaj upam) malo bolje pripravil na zagovor (vraga se bom!).

Ampak da nas niso obvestiti vsaj eno uro prej, da ne bi hodili na faks brez veze, tega jim pa ne oprostim.

Spremljal sem ga preveč površno in neredno, da bi se lahko ustvaril lastno mnenje o Baru, a na koncu sem navijal za Andreja. Prvič zato, ker je bil moj sosošolec iz gimnazije in ga poznam kot prijaznega fanta, drugič pa zato, ker so se ostali bedaki na nasprotnem taboru neprestano blamirali z afnanjem.

Nocoj smo odpisali prvi letošnji kolokvij, in sicer pri matematičnem predmetu verjetnost in statistika. Snov je obsegala samo poglavja iz verjetnosti, statistiko pa bomo najbrž obdelali drugem kolokviju.

Že prejšnji teden smo se dvakrat srečali s sošolci, da smo vadili naloge, a nismo bili kaj prida produktivni. Kakšen pa bo končni rezultat kolokvija, pa bomo videli kmalu.

Ker sem se po kongresu z atijem odpravil na (še eno) martinovanje, tokrat k stricu v Maribor, in sva tja prispela šele zjutraj ob 0200, domov pa potem šele okoli 0500, je nedelja minila v znamenju dolgotrajnega spanca.

Na martinovanju je bilo tako dobro, da je bilo nadaljevanje naslednji dan neizogibno.

Tokrat je Megaronovo martinovanje potekalo v Prekmurju, zato sem se ga z veseljem udeležil. MegaMartinovanje sem tako izkusil šele prvič in gotovo ne zadnjič. A kaj bi nakladal – oglejte si slike.