Hruške, jabuke, jablane, čežane.

Andrej je zmagal, Mišo pa je zmagal. Moralno. No, bolj tolažilno.

Pod prste mi je prišel Vikend magazin, kjer imata oba intervju, eden ob drugem. Sta pa kot “sonce” in “ponedeljek”. Andrej pripoveduje o sebi in o tem kako se je počutil v Baru, kako sedaj, kot zmagovalec, ter kako bo zajahal slavo. Medtem pa Mišo govori … o Andreju in njegovi zmagi. Ne ve (še), kako bo unovčil svojo slavo, ne zna ravno uporabljati zemljevida Kranja, sploh pa mu ne gre v račun, kako je lahko zmagal Andrej, če pa so vsi navijali zanj, in vsak, ki ga sreča, mu reče, da bi moral on zmagati.

(Morda bi se moral ob tem zamisliti nad ljudmi, ki jih srečuje?)

Človek, preboli že.

Nekako tu občutim podobna trenja, kot cookie, ko pač nekateri sodijo dejanja, ki se jih ne tičejo. Lepo da imajo mnenje, ampak mnenje le redkokatero stvar spremeni.

Andrej pa pusti, da se ostali smešijo sami. In to gre marsikomu v nos, na jetra in med noge.

Comments are closed.