Hruške, jabuke, jablane, čežane.

Se tudi vi kdaj vprašate zakaj bi kdo sploh blogal?

Včasih spustim samo kako vrstico, ki mi je všeč, drugič grem in pretipkavam misli na zaslon in bentim nad dejstvom, da je prejšnja objava tako kratka in skopa, če pa se za njo skriva kup idej, ki jih sedaj ne boste spoznali. In jih utegnem še sam pozabiti.

Po dolgem času sem spet prebral eno knjigo, in moram povedat, da dobro dene. Umik v drug svet je na čase tako grozno prijeten, da se šele potem, ko mine par dni in zgodba, ki se je v knjigi iztekla, počasi izgublja pomen v tvojih mislih, se šele potem zavem v kakšno življenje sem padel. Moje.

Ta zavest je včasih zanosna ali pa moreča, na čase ima strupen jezik ali mogoče nemirno neučakano pričakuje nekaj, kar nima smisla sploh. Običajno pa je po zabavnosti primerljiva s scenami iz Simpsonov.

Khm… res … zakaj pišem?

Comments are closed.