~hruske Hruške, jabuke, jablane, čežane. » 2010 » November
Home Contact Sitemap

Hruške, jabuke, jablane, čežane.

Ste se gdaj vprašali, zakaj Najboljšega soseda nikoli ni doma, ko pridete na obisk?

Dost mamo!

Posted on November 17th, 2010 in dovhcajt |

Pretekli mesec je zagorelo v Pinusu v Račah in takrat sem videl, da se je nekdo na Delu, ki je vnašal novico, potrudil in poiskal novico iz leta 2005, kjer se je podobna nesreča že zgodila, pri čemer je celo nekdo umrl. Podoben primer je tudi Fenolit v Borovnici, kjer je leta 2006 umrl delavec, leta 2008 pa je spet prišlo do delovne nesreče. Vse te nesreč so po mojem mnenju bistveno premalo raziskane – nihče ni pripravil resnega pregleda kaj se dejansko dogaja v Sloveniji. Potem tudi ni čudno, da ministrstvo ne reagira, saj se z lahkoto izgovarja na prvi izgovor, ki v danem trenutku pade na misel.

No, če so nesreče razmeroma redki dogodki, a s toliko hujšimi posledicami, je dolgotrajno onesnaževanje po malem oz. “po obrokih” še toliko težje zaznati. Skozi čas se navidez nič ne dogaja, a na dolgi rok ljudje počasi in vztrajno obolevajo za raznimi kroničnimi boleznimi. Najbolj pereč primer tega je kvaliteta zraka, saj se prašni delci in ostale nezaželene spojine neomejeno širijo in tako vplivajo na veliko širši krog ljudi, kot se sprva zdi.

Tega se zavedajo tudi Zasavci, ki so se pred 11 dnevi zbrali na protestnem shodu pred uradom predsednika vlade … ki pa jim jo je ucvrl skozi zadnji izhod. V Zasavju stoji Termoelektrarna Trbovlje, ki že dobrih 30 let ljudem krha zdravje, zdaj pa je tam še Lafargeova sežigalnica, in ljudje imajo tega pač dovolj. Sežigalnice so lahko eden bolj nevarnih objektov. V Italiji se je leta 1976 v mestu Seveso zgodila nesreča (povezava je v angleščini), pri kateri je prišlo do največjega znanega izpusta dioksina v okolje. Po študijah, ki so nastale po tej nesreči, pa je nastala tudi obilica zakonov, ki to področje urejajo. Sežigalnica pa je med drugim tudi Pinus v Račah, ki leži prav v središču kraja. In vodstvo Pinusa se na vse načine brani javne objave meritev. Ob tem, da Pinus v povprečju skuri 300 ton nevarnih odpadkov mesečno,  prav pa tako sežge praktično vse sorte odpadkov, ki jih dobijo (PDF). Zanimivo, ne?

No, poraja se vprašanje kako se situacije lotiti in trenutno vidim izvedljivi dve rešitvi.

Očitno je, da ustanovam ne moremo še zaupati, zato je potrebno vzpostaviti alternativne vire informacij. Natančno zaznavanje kakovosti zraka je lahko zelo drago, če pa ne želimo imeti tako natančnih meritev, pa je možno relativno hitro in za dokaj ugodno ceno (nekaj tisoč eur za razvoj in 100-200 eur za izdelavo) doma narediti vezje, s katerim lahko merimo nekatere parametre. Največja omejitev pri tem je sicer dobavljivost senzorjev za pline, ki jih želimo meriti – za nekatere pač merilne naprave v obliki elektronskega elementa ne obstajajo ali pa obstajajo v obliki kombirinanega senzorja, ki vrne eno številko za zmes večih zaznanih plinov. Drago pa utegne biti tudi umerjanje, ki je potrebno za vsak merilni senzor posebej.

Z lastnimi merilnimi napravami bi si sicer nakopali nekaj navidez nepotrebnega dela, ampak v rokah bi imeli oprijemljive meritve, ki temeljijo na znanstveni podlagi in ne na subjektivnem počutju.

Druga pomembna rešitev je informatizacija zdravstva, ki se pripravlja že dalj časa. Gre za zelo pomembno zadevo, ki ima moč rešiti marsikatero življenje in na katero bi morale biti ekološke iniciative zelo pozorne. Trenutne statistike so namreč regijske in za kakršno koli obravnavanje lokalnega vpliva raznih industrijskih obratov popolnoma neprimerne. Informatizirano zdravstvo pa je za to kot nalašč, saj omogoča poljubno velike prostorske enote kot podlago za statistično obdelavo. To pa je, za razliko od regijskih statistik, vir podatkov, s katerimi si initciative lahko pomagajo.

Viri:

http://www.had.si/blog/2010/11/11/dost-mamo-vcerajsnji-protest-pred-vlado-rs-in-borut-pahor-ki-se-je-skril-pred-zasavci/ (preberite tudi komentarje)

http://www.delo.si/clanek/125248

http://www.delo.si/clanek/127409

http://www.delo.si/clanek/o154974

http://www.delo.si/clanek/58856

http://www.arso.gov.si/varstvo%20okolja/odpadki/podatki/

http://race.blog.siol.net/category/sezigalnica/

http://www.pinus-tki.si/sl/Ravnanje_z_odpadki_sezigalnica_storitev_seziga_odpadkov/

http://www.mz.gov.si/si/ezdravje/

iPad zaradi iPada

Posted on November 4th, 2010 in comp, mediji, slovenija |

Vsakič, ko vidim kako slovensko časopisno hišo, kako izda novo iPad aplikacijo … se najprej nasmehnem, potem pa začnem odkimavati in skrivati obraz za dlanjo. Kako slepi morajo biti menedžerji, ki se za to odločijo!

Imeti svojo lastno iPad aplikacijo je v tem času zgolj prestiž. No, prestiž je, v kolikor ima aplikacija očesu prijeten in prstom prijazen uporabniški vmesnik, ki ga je veselje uporabljati. Ampak vemo, da se to zgodi le izjemoma in take aplikacije so redke, predvsem pa zelo drage za izdelavo.

Kolikšna bi bila cena ene povprečne, na novo razvite iPad aplikacije? Pokriti moramo stroške:

  • približno treh mesecev dela inženirja, recimo “kriznih” neto 900€/mesec, “bruto bruto” 1500€/mesec,
  • amortizacije iPada, ki smo ga kupili za razvoj, skupno 600€,
  • porabljene elektrike, stroške ogrevanja, internetne povezave in druge infrastrukture, 100-200€/mesec,

…  ne smemo pa pozabiti tudi ustvariti dobička.

Stroški za izdelavo so torej nekje okrog 2000€ mesečno, pokriti je potrebno še menedžment, prodajo in podporo, kar precej hitro pride do 1000€, na ta znesek pa moramo potem še prišteti 20% davka. Dobrih 3600€ na mesec, skupaj dobrih 10000€ – brez dobička. Velja pa omeniti, da so mobilne aplikacije tretutno zelo modne in so lahko tudi precej bolj dobičkonosne, če pa hočemo svoje inžinirje zgledno plačati, pa morajo ali delati hitreje oz. učinkoviteje ali pa moramo zvišati ceno.

Nič ne de, dobrih 10 tisoč evrov kasneje ima naš prestižni časnik iPad aplikacijo. Povprečno, nekvalitetno in čeprav se včasih sesuje, se lahko časnik še vedno z njo ponosno hvali.

Preskočimo pol leta in v soju medijske pozornosti je zopet Steve Jobs, ki predstavi krasno in revolucionarno novo izdajo iOS, operacijskega sistema, ki teče na iPadu. Ta nova izdaja pa spremeni določene zahteve in vaša iPad aplikacija bo zahtevala vzdrževalna dela. Ampak nič ne de, odpovedati se bomo morali še kakemu tisočaku ali trem, ampak iPad aplikacijo pa le imamo, in to šteje!

Četudi so z aplikacijo sami stroški.

iPadov bo v Sloveniji vedno samo kakih tisoč, morda dva. iPhoneov morda 5-10 tisoč. Takih uporabnikov, ki bi želeli na svojo iNapravo dati še eno povprečno aplikacijo in jo potem tudi uporabljati pa … ?

Medtem pa tisti, ki z brskalnikom na svoji iNapravi zaidejo na spletno stran taiste “prestižne” medijske hiše, vidijo ali neko PDA napravam prilagojeno spletno stran, ki je popolnoma neprimerna za uporabo na tako zmogljivi napravi, ali pa čisto navadno spletno stran. Časopisne hiše pa z vsakim takim naključnim obiskom izgubijo potencialne redne obiskovalce, hkrati pa zapravljajo na aplikaciji, ki bo na dolgi rok ostala neuporabljana, pozabljena in odvečna.

TEDxLjubljana Jesen 2010

Posted on November 2nd, 2010 in kultura, ljubljana, slovenija, zanimivosti |

Bil sem eden izmed onih, skorajda srečnežev, ki so v tiste pol minute uspeli dobiti karto za udeležbo na TEDxLjubljana 2010. Dogodek tipa TED je sklop predavanj, na katerih vas predavatelji navdušijo s svojo idejo, te pa so običajno precej različne. TEDxLjubljana Jesen 2010 je že peti tak dogodek v Ljubljani in prvi v tolikšnem obsegu, obiskovalcev je bilo kar 300. Z osemnajstimi nastopi v treh sklopih pa je bilo popoldne tudi za obiskovalce zelo intenzivno.

Predavanja so bila tako po vsebini kot tudi po načinu predaje ideje zelo raznolika in so izzvala tudi raznolik odziv, ogromno pozitivnega, vmes pa po Slovensko tudi negativen. Mene osebno je motila le ena predrznost, ki si je kot predavatelj sam ne bi dovolil – na TEDx odru oglaševati svoje komercialne stranke.

No, vsem dvomljivcem in drugim, ki so TEDx na Twitterju označevali kot “modno muho”, bi povedal, da so zamudili priložnost priti do marsikaterega novega spoznanja iz zelo raznolikih področij.

Odgovornost

Aleksander Zadel je zadel v polno. V svojem predavanju o odgovornosti je kot na dlani razprostrl probleme Slovenske družbe, mlade demokracije, ki se v vseh plasteh družabnega življenja bojuje z (ne)odgovornostjo. No, dr. Zadel se je odločil, da tega ne bo toleriral in je ustanovil Inštitut za osebni razvoj, s katerim želi pomagati in spremeniti vsaj del sveta na bolje.

Eden od projektov, pri katerih sodeluje, je tudi Kakoživ.si, katerega cilj je spodbuditi ljudi k aktivnemu upravljanju življenja, kar je tudi definicija “živosti”. Pred časom precej oglaševana akcija merjenja živosti morda še ni dosegla pravega učinka, saj sam, kjub temu, da sem za akcijo slišal, takrat nisem uspel dojeti kaj točno je cilj. Po daljšem času prebiranja strani sem sicer uspel približno ugotoviti cilj, ki je vsekakor plemenit. Morda bi se morala le spletna podoba projekta malo bolj fino uglasiti.

Zdravstvo

Sanja Rozman je preživela raka na dojki. Ko je pripovedovala svojo zgodbo, je streznila celo dvorano do strašljive tišine, vmes pa z nami delila nekaj nezavidljivih dejstev: vsakega šestega Slovenca bo doletel rak. Rak je sicer vedno bolj ozdravljiva bolezen, a tisti, ki ga prebolijo, so zaradi verjetnosti ponovitve v nezavidljivem položaju. Skrhani medosebni odnosi, tako v družini kot na delu. Rizična skupina pri zavarovalnicah, nezmožni pridobiti kredit pri bankah. Poleg tega pa se možnosti za preživetje po različnih državah članicah Evropske unije razlikujejo tudi za 35%! Celo tretjino in še!

Ekonomija

Aljaž Ule je predaval o teoriji iger in tem kako lahko z malenkostnimi spremembami pravil spremenimo končni izid. Več takšnih poskusov bi bilo zelo koristno izvesti tudi pred predlogom uvedbe kakega zakona. Tak ukrep bi lahko prihranil življenja in grmade denarja.

Krompir

“Za domovino s praženim naprej!” je slogan Društva za priznanje praženega krompirja kot samostojne jedi, ki je z osupljivo bizarno in gurmansko idejo predstavilo svojo zgodbo o uspehu. Imajo svojo himno, ki jo je spisal Dušan Velkavrh in uglasbil Mojmir Sepe. Društvo ima svoj grb, v katerem je prav tako oboževalec krompirja – koloradski hrošč. Obdelujejo še celo svojo njivo. Na letošnjem že desetem svetovnem festivalu praženega krompirja so v Ljubljano zvabili zavidljivo množico ljudi, ki je lahko poskusila najrazličnejše vrste praženega krompirja, na TEDx pa so priredili tudi pokušino sveže praženega.

To so samo posamezni utrinki nekaterih izmed predavanj, zanimiv pa je bil prav vsak nastop. Kateri so nagovorili vas?

Komentarji so izklopljeni