~hruske Hruške, jabuke, jablane, čežane. » 2010 » Februar
Home Contact Sitemap

Hruške, jabuke, jablane, čežane.

Ste se gdaj vprašali, zakaj Najboljšega soseda nikoli ni doma, ko pridete na obisk?

O Slovenski delavski kulturi in nedeljenju znanja

Posted on Februar 16th, 2010 in dovhcajt, slovenija |

January 25th 2008 - The word for the day is &q...
Image by Stephen Poff via Flickr

Danes sem spet prebral eno zanimivo debato na poštnem seznamu, in sicer o patentih. Dobro znana zgodba, a ne vsem. Seveda je vsak upravičen do svojega mnenja, ampak niso pa vsa mnenja osnovana na trdnih sklepih in dokazih. In ker je bil nekdo na internetu napačnega mnenja, to seveda ni moglo iti mimo brez mojega posredovanja.

Ob debati o patentih je prišlo vmes tudi do razmišljanja o deljenju znanja in vrednotenju le-tega. Pri tem sem se zamislil in nastal je sledeči zapis.

V Sloveniji še vedno vlada delavska kultura. To dejstvo polzi iz vseh por naše družbe in ob vsaki napovedani spremembi zakonodaje se Semolič postavi v vlogo Matije Gubca in vpije klicat k puntu. Pa vendar, fizično delo je v teh časih slabo cenjeno in drago, zato se moramo Slovenci zresniti in aktivno spremeniti kulturo in se predvsem naučiti ustvarjati boljše sisteme. Sistem pa vemo v kakem stanju je pri nas: kot bi dobil dildo v rit.

In potem se sredi tega najde človek, ki je prepričan, da svojega znanja ne more in ne sme širiti “kar tako”, “zastonj” in kar z vsemi in da bi moral za to njegovo znanje biti poplačan. Če stopimo korak nazaj, ali ni “širjenje znanja” tudi čisto osnovna komunikacija? Banalen primer: če k tebi na Kolodvoru pristopi tujec in te povpraša v katero smer mora iti, da pride do Prešenovega trga, mu boš rekel, da mu žal ne moreš odgovorit? Manj banalen primer. Kolega na faksu, ki sedi zraven tebe, te bo vprašal kaj ste pisali na izpitu, ti pa mu ne boš povedal? Četudi bi banalni primer res težko prelil v denar, bi v drugem primeru lahko smatral kolega kot konkurenco na trgu delovne sile in bi zato vsekakor imel spodbudo, da informacij ne deliš z njim. To se dogaja na pravni fakulteti, na naravoslovnih pa se zaradi višje tehnične zahtevnosti (v tehnični zahtevnosti verjetno študenti najdejo skupnega sovražnika) hvalabogu še ne.

Prevrtimo naprej in študenti FRI diplomirajo in želijo ustanoviti svojo firmo s super tajno poslovno idejo. Ki je sicer še kar dobra, ampak ker se “naša firma ne pogovarja z drugimi ker bi nam lahko ukradli posle” in ker ne gledamo okrog po spletu, moramo na novo izumiti RDF triplestore, message queue, spisat je potrebno tudi svoj CMS za katerega nekje na dveh tretjinah razvoja ugotovimo, da na internetu obstajata že dva, tehnično veliko bolj napredna. In na koncu so vsi srečni ker niso nikoli komunicirali z drugimi… v pravljici.

V resnici pa so v tej firmi vsi še bolj zadrti in zahojeni in se bojijo sosednje firme, ki jim bo kao pokradla razvijalce in tehnologijo. Celo tako močno se tega bojijo, da se na koncu točno to tudi zgodi — ker so nesposobni komunicirat. In kot dokaz temu si kot razvijalec v odhajanju deležen odslova, kakršnega so deležni vohuni, izdajalci in ostali, ki se cvrejo v devetem krogu Dantejevega pekla.

Zaporniško prisilno delo je znano po tem, da zapornike držijo v tišini in fizičnem delu. Kako torej nekomunikacija in nedeljenje znanja pozitivno pripomoreta k razvoju od delavske družbe do bolj zdrave postinformacijske družbe znanja in idej?

Reblog this post [with Zemanta]
Komentarji so izklopljeni