Hruške, jabuke, jablane, čežane.

… je verjetno edina akademska ustanova, ki se ukvarja z računalništvom in ji uspevajo štiri devetke – 99.99%.

Nedelovanja.

Ne vem zakaj potemtakem sploh obstaja eštudent.

Pogledal sem si posnetek predavanja, ki sem ga žal zamudil, “Shifting the paradigms”, predavatelj je dokaj uspešen podjetnik Kristjan Pečanac – uspešno je na svetovni ravni vzpostavil dve podjetji.

Zelo zanimivo predavanje kot vpogled v novodobne smernice uspešnega poslovanja.

P.S.: Kiberpipa je verjetno edini portal z novicami, kjer ima vsaka novica eno hotlinkano sliko. Dodatni DNS lookupi blazno pripomorejo k hitrosti nalaganja strani.

Se tudi vi kdaj vprašate zakaj bi kdo sploh blogal?

Včasih spustim samo kako vrstico, ki mi je všeč, drugič grem in pretipkavam misli na zaslon in bentim nad dejstvom, da je prejšnja objava tako kratka in skopa, če pa se za njo skriva kup idej, ki jih sedaj ne boste spoznali. In jih utegnem še sam pozabiti.

Po dolgem času sem spet prebral eno knjigo, in moram povedat, da dobro dene. Umik v drug svet je na čase tako grozno prijeten, da se šele potem, ko mine par dni in zgodba, ki se je v knjigi iztekla, počasi izgublja pomen v tvojih mislih, se šele potem zavem v kakšno življenje sem padel. Moje.

Ta zavest je včasih zanosna ali pa moreča, na čase ima strupen jezik ali mogoče nemirno neučakano pričakuje nekaj, kar nima smisla sploh. Običajno pa je po zabavnosti primerljiva s scenami iz Simpsonov.

Khm… res … zakaj pišem?

Že pred nekaj časa sem gledal nanizansko Slovenske izdelave, “Hotel poldruga zvezdica” po imenu, in še vedno moram povedat, da zadeva smrdi. Igralci, ki jih sicer vidiš v kvalitetnih igrah, se tu malodane delajo norca iz gledalca. Scena je tudi precej obetavna, hotel je namreč kraj, kjer se zgodi čuda stvari. V vsakem kolikor toliko smešnem filmu, ki pride iz holivuda, komu v pregrešno dragem hotelu v glavo prileti torta, lovijo miši ali pa glavni osebi v konfliktu za pol sekunde zgrešita isto dvigalo. Idej je dovolj za vesoljni potop. Ampak nekako vseeno Slavku Hrenu ne uspeva ustvariti komedije s kvalitetnim scenarijem. Tako se je zadnjič ena epizoda iztekla tako, da sta dva kmečka kerlca – eden je poskušal biti smešen tako, da bi naj bil na nek način sramežljiv – bivala v hotelu in na koncu opila vso osebje, ženske s svojo moškostjo, moške z žlahtno vodo, hotel pa je ostal v neredu. In kaj stori upraviteljica hotela? Reče “Ah saj bomo tole pozabili in bo vse v redu …”

Komedija se leta 2006 tako pač ne konča, tako bi se končala leta 1951, ko je Kocbek napisal Strah in pogum in bi se vsi smejali, da bi obdržali glavo.

Nu, to pa seveda še ne pomeni, da je Slovenska kultura zanič, na psu in vse-kar-še-spada-zraven. Najbolj nas rešuje Tine Strela s profesionalno kamero in montažo. Kaj bi brez mladih talentov… Nekoliko obetajo še Mesto petelinov, ampak prva epizoda kljub nekaterim zanimivim utrinkom trpi za isto boleznijo, kot Hotel poldruga zvezdica – pomanjkanjem dobrega scenarija.

Kot pravijo Odpadki, oz. po Slovensko, “Garbage”, the trick is to keep breeding.