Hruške, jabuke, jablane, čežane.

Zanimivo česa vsega se ljudje je izmislijo. Zadnja novost prihaja iz Velenja (Oz. domena prihaja od tam).

Spovednica.com je en tak prismuknjen blog, kjer vpišeš svoj greh.
In to je to.

Samo da je to pač postala bolj stena za grafite, kamor ljudje napišejo marsikaj. Zanimiv pa je predvsem stil, ker ima skoraj vsak spis svoj precej značilen slog, nekaj sestavkov pa še vedno ohrani precej kvalitete.

Nekateri avtorji so modrejši. Zato spišejo pregovor.

Zadnjič sem masturbiral pet ur zapored in zagotavljam vam, da vest ni edino, kar me peče.

Nekateri so precej igrivo mladi.

Pravkar sem pojedu drugo celo vrečko gumi medvedkov. Še eno bi z lahkoto. Lohk bi jih jedu cel dan. Najboljši so mi beli.

Nekateri so čisti hedonisti.

Svojga fanta bi priklenila na posteljo in ga mela skoz zaprtega v moji sobi. Vsake toliko časa bi pršla mu dat za jest pa pofukala bi ga in šla. Tko bi mi bil vedno na razpolago. A ne bi blo to kul?

Nekateri priznajo, da je včasih v službi težko. Krive pa so seveda ženske.

V službi sem šel srat. Delam v veliki firmi. Naenkrat uleti sodelavec v sosednjo kabino in začne drkat. In to glasno in ful nekaj momlja. Ker je blo že tumač in mi je šlo na smeh, sem zakašljal. Vsem v pisarni sem povedal, kaj se je zgodilo in zdej mi je mal bed, ker ga vsi zajebavajo. Še posebej zato mi ni vseen, ker sem tud jz nekejkrat nardil. Drkamo pa itak vsi na direktorjevo tajnico, če hodi v službo uštimana u raketo!

Pač. Ženske spremenijo svet. In direktorje.

Vsi smo veseli, da so te odpustili. Pravzaprav sem jaz tista, ki je to prva predlagala direktorju. Bla sva na drinku in te opravljala kaka prasica si. Pa itak je res. Ohhhh kako je lepo te ne videt zjutraj.

Vsekakor zanimiv, precej življenski vir za navdih.

Andrej je zmagal, Mišo pa je zmagal. Moralno. No, bolj tolažilno.

Pod prste mi je prišel Vikend magazin, kjer imata oba intervju, eden ob drugem. Sta pa kot “sonce” in “ponedeljek”. Andrej pripoveduje o sebi in o tem kako se je počutil v Baru, kako sedaj, kot zmagovalec, ter kako bo zajahal slavo. Medtem pa Mišo govori … o Andreju in njegovi zmagi. Ne ve (še), kako bo unovčil svojo slavo, ne zna ravno uporabljati zemljevida Kranja, sploh pa mu ne gre v račun, kako je lahko zmagal Andrej, če pa so vsi navijali zanj, in vsak, ki ga sreča, mu reče, da bi moral on zmagati.

(Morda bi se moral ob tem zamisliti nad ljudmi, ki jih srečuje?)

Človek, preboli že.

Nekako tu občutim podobna trenja, kot cookie, ko pač nekateri sodijo dejanja, ki se jih ne tičejo. Lepo da imajo mnenje, ampak mnenje le redkokatero stvar spremeni.

Andrej pa pusti, da se ostali smešijo sami. In to gre marsikomu v nos, na jetra in med noge.

Hej, ampak odhajanje spat res ni moja vrlina.

Tako sem včeraj in pozno v danes programiral seminarsko za faks. Problem pri tem je, da ko me je enkrat odneslo na iskalnik, da poiščem kak namig kako bi zadevo dovršil, pridem mimo kakega zanimivega članka o Pythonu, ki ga je pač treba prebrati. In tako se potem zgodi, da lokam nova znanja, zraven pa mogoče programiram.

Pridejo trenutki slabosti, kjer postajaš zaspan. Takrat samo odpreš okno, (po možnosti za toliko časa, da se shladi na temperaturo, kjer ti tresavica prikaže sliko na LCDju kot bi bil 56Hz CRT). Popiješ kak kozarec vode, da se misli zbistrijo, ali pa hladni kakav (z novo osvežilno formulo).

Običajno se potem konča tako, da ob ustrezno pozni uri začnem gledat proti oknu če se že kaj dani, ko se končno zmigam spat. Se že vidim kako bom doma spet spal…

Me zanima, če sem zaradi tega nočna oseba.

Te fore o blondinkah pa še nisem slišal … verjetno bi to morali poučevat v srednji ali pa kar v osnovni šoli … splošno znanje in to.

Huda.

Žalostno a resnično. Glede naslova.

Prejle sem se ujel, da sem razmišljal kako trapasto je, ko bereš knjigo, ko ti za branje primanjkuje časa. Ne gre za to, da bi jo poskušal čim prej prebrati, ampak da pač enostavno ni časa za branje. Pa naj pride vmes faks, meteorit ali pa soseda. In kako se potem trudiš, da jo poskušaš odbrati kadar pač lahko, torej na avtobusu in med dolgočasnimi urami na faksu.

Zanimivo pri tem je, da živiš dve življenji. Eno je to, v katerem nimaš časa, drugo pa tisto v knjigi, za katerega iščeš čas (tega pa ni na vidik). In ko se potopiš v drugo, potem pa naglo skočiš ven, da vidiš koliko je še do fatalne avtobusne postaje, in spet nazaj. Sploh pa znajo biti prehitri preskoki med svetovoma precej zanimivi …

“For jor ajs onli”, je rekla Šina Istan na radiu.