Hruške, jabuke, jablane, čežane.

Živimo v preveč abstraktnem svetu. Tako vsaj določeni želijo, da ta svet razumemo. Ena teh izrazito abstraktno predstavljenih stvari je v Sloveniji tudi kultura.

Se spomnite kake razumljive kulturne proslave državega praznika? Prava redkost so, celo tako redke, da se je marsikdo že odpovedal ogledu, četudi se morda komu posreči in naredi razumljivo in dostojno kulturno proslavo. Tudi sicer se kulturo v Sloveniji slika kot tisto nekaj nedotakljivega, kar moramo nujno in za vsako ceno ohraniti in obdržati točno tako kot smo jo poznali. Nihče se noče dotikati Plečnikovih del, vse to pa gre še dlje. Človek dobi občutek, da je Plečnik nezmotljiv, nepresegljiv in edini pravi Slovenski arhitekt, vse to pa se je zelo nazorno pokazalo ob Jankovičevih projektih ob tržnici.

In kdor se s tem ne strinja, je proti “nam”.

To pa je žal v Sloveniji še vedno premočno podzavestno zasidrana asociacija in ljudje se samoiniciativno začno deliti na “naše” in “vaše”, tudi brez kakršne koli spodbude, zgolj zato, ker se je to počelo v prejšnjem režimu.

To deljenje pa je zelo boleče, predvsem zato, ker je izključujoče, kar z drugimi besedami pomeni ultimat “Ali si z nami ali pa se ne boš ukvarjal s tem”, to pa škodi celotni družbi. Po teh načelih je pravilna le ena pot, le ena struja in le en človek.

In tu je Kiberpipa nekoliko zaspala in naredila veliko manj kot bi lahko, v enem primeru pa je tako enumje želela tudi ustvariti. Iz ustvarjenega konflikta sta potem nastala dva projekta: Kiberpipa.NET in Wlan Ljubljana. Za oba sem vesel, da obstajata oba, res pa bi želel, da bi tudi preostali dojeli, da sta za kakovosten razvoj pomembna oba.

Poglejte, če so vaši crontabi po migraciji še vedno delujoči. Včeraj sem namreč odkril, da se planet ni posodabljal in sumim, da ni edina stvar.