Hruške, jabuke, jablane, čežane.

Običajno je pisanje dnevnika stvar, ki jo ljudje opravljajo, da bi zbistrili misli, ki so jih napolnile čez dan, da si zapišejo kake pomembnejše dogodke, ki so jih šokirali, razočarali, prijetno presenetili ali pa zgolj začudili.

In čeprav dnevnik pišeš zase in predvsem za to, da zbereš misli, ga je precej pametno pisati tako, da bo lepo berljiv tudi čez čas. S tem lahko dnevnik napravite zabaven tudi za kasnejša obdobja. Tako sem npr. prebral kratek a zabaven zapis s 3. novembra 2005, da si cimer pod tušem poje angelčka. Sicer nima bistvenega pomena, je pa prijeten del celote, kjer se debatira o tisti in oni očarljivi deklini, o teh in onih življenjskih resnicah in o lastnih doumevanjih tega trapastega (v trapastem in ne negativnem smislu) sveta. In ko gre človek to brati po zgodovini nazaj, sprevidi, da je vse tisto, kjer je sedaj obtičal, precej posledica vsega tega, kar se je že tisti čas kuhalo, ko je bil pisal dnevniške zapise. Podobno kot bi bral star športni cajtng, večina špekulacij in napovedi je že znanih kako so se iztekle, določeni uspehi so pa za vedno ostali v spominu naroda.

In še.
Divje.

Mimogrede … A še komu Milla Jovovich tolk fejst zgleda kokr men?

Se tudi vi kdaj vprašate zakaj bi kdo sploh blogal?

Včasih spustim samo kako vrstico, ki mi je všeč, drugič grem in pretipkavam misli na zaslon in bentim nad dejstvom, da je prejšnja objava tako kratka in skopa, če pa se za njo skriva kup idej, ki jih sedaj ne boste spoznali. In jih utegnem še sam pozabiti.

Po dolgem času sem spet prebral eno knjigo, in moram povedat, da dobro dene. Umik v drug svet je na čase tako grozno prijeten, da se šele potem, ko mine par dni in zgodba, ki se je v knjigi iztekla, počasi izgublja pomen v tvojih mislih, se šele potem zavem v kakšno življenje sem padel. Moje.

Ta zavest je včasih zanosna ali pa moreča, na čase ima strupen jezik ali mogoče nemirno neučakano pričakuje nekaj, kar nima smisla sploh. Običajno pa je po zabavnosti primerljiva s scenami iz Simpsonov.

Khm… res … zakaj pišem?

Par kreativnih ljudi se je zbralo in začelo ustvarjat nanizanko, ki jo predajajo množicam preko spleta. Upam, res upam, da bodo imeli dobrega scenarista, ker takih je sodeč po programu na RTV v Sloveniji precej malo. Več verjetno izveste pri Luki.

No, v bolj tehničnih vodah pa mi je uspelo vzpostavit VPN s pomočjo Linuxa 2.6. In imam občutek, da sem imel kup sreče, da je stvar delovala tako hitro. Če koga slučajno zanimajo skope podrobnosti o delovanju VPN s pomočjo AH in ESP protokolov, se je nekdo potrudil in na precej poljuden način to razložil.

Popolnoma se strinjam s Domnom, ki pravi da je zabavno gledati filme, ki so sinhronizirani v španščino. In kaj torej reče Batman, ko vidi Mr. Freeze-ta?
“Hola, Frio, soy Batman!”

No, končno pa sem se rešil še enega izpita, “samo” še 9. Škoda samo, da “verjetnost in statistika” ne bo pozitivna, glede na to da sem bil verjetno edini, ki ni prepisoval.

Danes sva se po dolgem času videla s sošolcem iz srednje šole. Moram povedati, da čeprav trpim za poklicno deformacijo in ne prenašam najbolje raznih “zabavnih” kratkih filmov, ki ti običajno priletijo v poštni nabiralnik, mi je bila Kratka zgodovina Slovenske kulture (4:04 minute), ki mi jo je pokazal, zares všeč in jo toplo priporočam vsakemu, ki si je še ni ogledal.

Precej verjetno pa je, da sem jaz tisti, ki je za časom in ste to že videli.