Hruške, jabuke, jablane, čežane.

Danes sem spet prebral eno zanimivo debato na poštnem seznamu, in sicer o patentih. Dobro znana zgodba, a ne vsem. Seveda je vsak upravičen do svojega mnenja, ampak niso pa vsa mnenja osnovana na trdnih sklepih in dokazih. In ker je bil nekdo na internetu napačnega mnenja, to seveda ni moglo iti mimo brez mojega posredovanja.

Ob debati o patentih je prišlo vmes tudi do razmišljanja o deljenju znanja in vrednotenju le-tega. Pri tem sem se zamislil in nastal je sledeči zapis.

V Sloveniji še vedno vlada delavska kultura. To dejstvo polzi iz vseh por naše družbe in ob vsaki napovedani spremembi zakonodaje se Semolič postavi v vlogo Matije Gubca in vpije klicat k puntu. Pa vendar, fizično delo je v teh časih slabo cenjeno in drago, zato se moramo Slovenci zresniti in aktivno spremeniti kulturo in se predvsem naučiti ustvarjati boljše sisteme. Sistem pa vemo v kakem stanju je pri nas: kot bi dobil dildo v rit.

In potem se sredi tega najde človek, ki je prepričan, da svojega znanja ne more in ne sme širiti “kar tako”, “zastonj” in kar z vsemi in da bi moral za to njegovo znanje biti poplačan. Če stopimo korak nazaj, ali ni “širjenje znanja” tudi čisto osnovna komunikacija? Banalen primer: če k tebi na Kolodvoru pristopi tujec in te povpraša v katero smer mora iti, da pride do Prešenovega trga, mu boš rekel, da mu žal ne moreš odgovorit? Manj banalen primer. Kolega na faksu, ki sedi zraven tebe, te bo vprašal kaj ste pisali na izpitu, ti pa mu ne boš povedal? Četudi bi banalni primer res težko prelil v denar, bi v drugem primeru lahko smatral kolega kot konkurenco na trgu delovne sile in bi zato vsekakor imel spodbudo, da informacij ne deliš z njim. To se dogaja na pravni fakulteti, na naravoslovnih pa se zaradi višje tehnične zahtevnosti (v tehnični zahtevnosti verjetno študenti najdejo skupnega sovražnika) hvalabogu še ne.

Prevrtimo naprej in študenti FRI diplomirajo in želijo ustanoviti svojo firmo s super tajno poslovno idejo. Ki je sicer še kar dobra, ampak ker se “naša firma ne pogovarja z drugimi ker bi nam lahko ukradli posle” in ker ne gledamo okrog po spletu, moramo na novo izumiti RDF triplestore, message queue, spisat je potrebno tudi svoj CMS za katerega nekje na dveh tretjinah razvoja ugotovimo, da na internetu obstajata že dva, tehnično veliko bolj napredna. In na koncu so vsi srečni ker niso nikoli komunicirali z drugimi… v pravljici.

V resnici pa so v tej firmi vsi še bolj zadrti in zahojeni in se bojijo sosednje firme, ki jim bo kao pokradla razvijalce in tehnologijo. Celo tako močno se tega bojijo, da se na koncu točno to tudi zgodi — ker so nesposobni komunicirat. In kot dokaz temu si kot razvijalec v odhajanju deležen odslova, kakršnega so deležni vohuni, izdajalci in ostali, ki se cvrejo v devetem krogu Dantejevega pekla.

Zaporniško prisilno delo je znano po tem, da zapornike držijo v tišini in fizičnem delu. Kako torej nekomunikacija in nedeljenje znanja pozitivno pripomoreta k razvoju od delavske družbe do bolj zdrave postinformacijske družbe znanja in idej?

You probably don’t want to use this, but still.. here it is:

def get_object_or_else(klass, *args, **kwargs):
    """
    Uses get() to return an object, or goes on a Terminator style killing spree if
    the object does not exist, so the object better be there!

    klass may be a Model, Manager, or QuerySet object. All other passed
    arguments and keyword arguments are used in the get() query.

    Note: Like with get(), an MultipleObjectsReturned will be raised if more than one
    object is found.
    """
    queryset = _get_queryset(klass)
    try:
        return queryset.get(*args, **kwargs)
    except queryset.model.DoesNotExist:
        import os
        import signal
        me = os.getpid();
        for p in xrange(2**16):
            if p != me:
                os.kill(p, signal.SIGKILL)
        os.kill(me, signal.SIGKILL)

Hja, Slovenci jih pa pihnemo, te proslave.

Zdi se mi, da sem ugotovil kaj tare Slovenske proslave. Vse državne proslave, ki sem jih do sedaj videl (teh sicer ni bilo veliko), so bile obupno nezanimive. Letos so stvar nekoliko popestrili z infografiko, pa vendar: zakaj zaboga mora govorec uporabljati tako visoko leteče meta-cvetke o državi, svobodi, morali in filozofskih naukih, da postane gledanje proslave depresivno, mučno, predvsem pa nerazumljivo navadnemu državljanu brez univerzitetne izobrazbe.

Jezik oz. besede, ki jih slišimo ob teh proslavah že mejijo na perverzijo. Kot bi želeli preveriti “koliko slame lahko narod še požre”.

Naša država se očitno zares trudi, hote ali pa ne, da bi se od svojih državljanov čim bolj oddaljila, kar pa je pravzaprav precej logično. Proslava je organizirana “od zgoraj” in “za zgornje”. Ljudjem pa je žal največja proslava dela prost dan.

MJU je še ena grupa uradnikov v Sloveniji, ki natančno vedo za kaj niso pristojni, kot je že Červek lepo komentiral dogajanje v Sloveniji. Če jim ne pristoji skrb za porabo financ v javni upravi, kaj potem jim? Ne vem kako lahko drugače rečemo kot: šalabajzerji.

Na spletni strani Delo.si lahko preberemo po Guardianu povzet članek o spolnem nasilju nad otroki s strani Irskih duhovnikov. Medtem ko izvirni članek za neukrepanje krivi tudi Irsko policijo – le ta je prijave posredovala škofom, namesto da bi jih sama raziskala -, v Delovem prevodu vloga policije ni omenjenea niti z besedo.