Zgodlocator zII/Edition+7k:nova oblika življenja+Transducers+Nomadske rastline+Growth Assembly
Torek, 23.
Nov 2010 19:00
Festival HAIP 10: Razstava_ 23.11-26.11.
Kiberpipa in kavarna Metropol
Herwig Weiser: »Zgodlocator zII/Edition« - Avstrija
Zgodlocator/različica zII je instalacija, ki deluje po magnetnih načelih delovanja računalniškega trdega diska, z organizacijo drobnih kovinskih delcev, ki se odzivajo na magnetno silo. Ti delci so pravzaprav zmlete računalniške komponente: tiskana vezja, trdi diski, procesorji, deflektorji monitorjev in tako naprej. Zrnca strojne opreme ležijo na elektromagnetni mreži, ki lahko v vzorcih kovinskih delcev sproži nenadne spremembe. Delci se na magnetno stimulacijo odzovejo z nenadnimi, neponovljivimi oblikovnimi spremembami. Zgolj tiho lahko občudujemo čudovite vzorce, ki jih ustvarjajo ti delci, ki so sicer videti kot črni opilki. Granulirana računalniška mreža posledično ustvarja vedno nove, bizarne in nenehno spreminjajoče se oblike. V nasprotju z računalniškim trdim diskom zgodlocatorja/različice zII ne zanima dolgoročno shranjevanje besedil ali slik. Pri zgodlocatorju gre za dinamične vzorce. Če že ima spomin, je ta zelo kratkoročen in spremenljiv. V zgodlocatorju postane magnetizem dinamična posoda za shranjevanje, pa tudi za manipulacijo in obdelavo podatkov v njihovi najosnovnejši obliki: v obliki materije. zgodlocator/različico zII bi lahko razumeli kot delo, ki poudarja nenehno obdelavo podatkov, ki se odvija v računalniškem okolju. Hkrati pa je tudi subtilna instalacija, ki vizualno povezuje z zvočnim. V strojni opremi je nameščena vrsta kontaktnih mikrofonov in elektromagnetnih senzorjev, ki zaznavajo »hardverske zvoke«. Program avdio zakodira in ga spreminja v grafične vzorce, ti pa se v trenutku udejanjijo v granularni pokrajini.
Herwig Weiser, rojen v Innsbrucku v Avstriji (1969), živi in dela na Dunaju in v Kölnu. Weiser je študiral arhitekturo na Tehniški univerzi v Innsbrucku ter umetnost na Akademiji Gerrita Rietvelda v Amsterdamu in na Akademiji za medijske umetnosti v Kölnu. Njegova dela so bila razstavljena na razstavah po Evropi, Severni Ameriki in Aziji, med drugim v Lentos Kunstmuseumu v Linzu, Kitajskem narodnem umetnostnem muzeju, Umetnostnem centru Nam June Paika v Južni Koreji, v Kunsthaus Graz in v Art Basel v Miamiju. Med nagradami, ki jih je prejel za svoja dela, so nagrada Hermana Claasena za fotografijo in medijsko umetnost (Köln, 1999), nagrada žirije Festivala novega filma (Split, Hrvaška, 2000), nagrada Transmediale (Berlin, 2001), Nam June Paikova nagrada (Düsseldorf, 2002) in številne produkcijske štipendije, med drugim Hauptstadtkulturfonds Berlin (2010).
Saša Spačal: »7k:nova oblika življenja« (2010) - Slovenija
7k:nova oblika življenja kot interaktivno sedmo kraljestvo življenja prevprašuje pojmovanje tehnologije ne le kot orodja ali fenotipa človeškega uma, ampak tudi kot možnega avtopoetičnega sistema, nove oblike življenja, ki se prav tako kot biološko življenje nagiba k vse večji raznolikosti, družbenosti, kompleksnosti, učinkovitosti in samorazvoju.
7k je projekcija prihodnosti, v kateri človeška vrsta sestopi z iluzornega položaja prevlade nad naravo in prevzame taktiko naravnega toka, ki ne ohranja iluzije večnega naravnega kroženja, temveč izkorišča tehnološka sredstva za povezovanje z vso naravno mnogoterostjo, seveda z mero etike in odgovornosti, ki pritiče vsaki komunikaciji enakovrednih. Človek lahko šele tako uvidi in izkusi dejanske potenciale okolja, ki ga obdaja, in doživi prepletenost mikro- in makroravni narave, nato pa začne soustvarjati nove tehnobiotope in se hkrati zavedati, da je ustvaril novo življenjsko obliko, ki si že sama postavlja pogoje svoje evolucije.
Blog: http://www.kiberpipa.org/seventhkingdom/
Saša Spačal je sociologinja kulture in japonologinja, ki se je izpopolnjevala na delavnicah računalniške grafike, spletne produkcije in videa, sedaj pa deluje na področju grafičnega oblikovanja, videa in intermedijske umetnosti doma in v tujini.
Sodelovala je na razstavah in pri projektih v Moderni galeriji, Galeriji Škuc, Narodni galeriji in Galeriji Alkatraz. Kot članica skupine TEMP je sodelovala pri intervencijah in instalacijah v javnem prostoru, pri razvoju strategij alternativne uporabe zapuščenih prostorov in na razstavah Pogovarjanja/Conversations/Conversas, Odprti Rog, Mapiranje/arhiviranje/analiziranje izginulih prostorov umetnosti. Kot raziskovalka je sodelovala pri mednarodnem raziskovalnem projektu Performing the City. Art Actionism in Public Space in 1960s/1970s, ki je obšel München, Neapelj, São Paulo in Pariz. Zadnje čase raziskuje povezovanje različnih medijev, tehnologij in biologij na področju interaktivne vizualizacije.
Verena Friedrich: »Transducers« – Nemčija
TRANSDUCERS je instalacija, ki jo sestavlja več cevastih steklenih priprav, ki visijo v prostoru na višini oči. Vsak izmed teh prozornih strojev vsebuje edinstven element: en sam človeški las – na prvi pogled zgolj fizični odpadek, toda ob upoštevanju možnosti bioznanstvene analize je drobni človeški las povzdignjen v stanje nosilca bistvenih informacij, ki lahko opišejo posameznika.
TRANSDUCERS skuša posnemati bioznanstvene procese. V pripravljalni fazi sem zbrala vzorce las različnih posameznikov ter jih presadila v po meri izdelane laboratorijske epruvete. Predmet preiskovanja – človeški las – sproži stroj in je spodbujen k odzivu. Ta odziv je zaznan, ojačan in preveden v slišni izhodni signal, v katerega je implicitno vpisana fiziološka sestava vzorca lasu. Vsak izmed strojev generira edinstven zvok, ki je odvisen od značilnosti vzorca vsakega posameznega darovalca.
TRANSDUCERS prevprašuje prevlado znanosti na področju opisovanja življenja in njegovih osnovnih enot. Vsak slišni rezultat predstavlja tehnološko reprezentacijo identitete na podlagi vstavljenega človeškega materiala, ki jo ustvari ureditev, ki napotuje onkraj sebe k obiskovalcem neznanemu superordinatnemu referenčnemu sistemu in svobodno niha med življenjem in laboratorijem, med individualnostjo in klasifikacijo, med biologijo in njenim tehnično-znanstvenim prilaščanjem.
Verena Friedrich, rojena leta 1981 v Nemčiji, je umetnica, ki s pomočjo raznovrstnih medijev razvija konceptualno podložena umetniška dela, ki se kritično povezujejo z družbeno relevantnimi vprašanji in ukvarjajo z razmerjem med človekom, znanostjo in tehnologijo – večinoma v obliki instalacij, objektov in robotike. Njena dela uporabljajo elektronske, digitalne in kiparske medije, kot tudi biološki material.
Verena Friedrich je študirala umetnost in medije na dunajski Akademiji za likovno umetnost ter na Univerzi za umetnost in dizajn v Offenbachu v Nemčiji, kjer je tudi diplomirala. Leta 2009 je poučevala na Univerzi za umetnost in dizajn v Offenbachu ter pripravljala z elektroniko povezane delavnice.
Dela Verene Friedrich so bila razstavljena na različnih festivalih in razstavah medijske umetnosti v Nemčiji, Avstriji, Švici, Italiji, Turčiji, ZDA ter na Japonskem in nagrajena z mednarodno medijsko nagrado za znanost in umetnost ZKM Karlsruhe ter nominirana za nagrado Transmediale leta 2008. Leta 2009 je umetnica prejela delovno štipendijo nemškega sklada Stiftung Künstlerdorf Schöppingen. Nadalje je pred kratkim prejela sponzorsko nagrado saškega Ministrstva za znanost in likovno umetnost.
Verena Friedrich živi v Frankfurtu na Majni in v Kölnu, kjer od leta 2009 študira na podiplomskem programu Akademije medijskih umetnosti (KHM).
Gilberto Esparza: »Nomadske rastline« (2009) - Republika Mehika
VRSTA, KI JO SESTAVLJA SKUPINA ORGANIZMOV, KI S POMOČJO SIMBIOZE PREŽIVIJO V HABITATIH, NA KATERE VPLIVA ČLOVEŠKA AKTIVNOST
Nomadske rastline so metafora človeške odtujenosti in vplivov, ki jih ima človekova dejavnost na naravo. Delo je nenehen eksperiment, ki skuša sprožiti kritično refleksijo o dvoumnosti moči tehnologije, sestavlja pa ga majhen avtomatiziran robot (nomadska rastlina), ki se premika v smeri vode, ko njegove bakterije potrebujejo hrano. Robot vsebuje vegetacijo in mikroorganizme, ki živijo v njegovi notranjosti. Robot črpa vodo iz onesnažene reke, razgrajuje njene elemente, ki ustvarjajo energijo za njegova možganska vezja, preostanek pa uporabi za ustvarjanje življenja, ohranjanje rastlin, ki istočasno zaključujejo lastni življenjski cikel. Instalacija poleg tega vključuje tudi video ustvarjanja nomadske rastline, dokumentarec, ki ga je bil umetnik posnel, ko je robot nastopal ob reki Santiago v El Saltu v Jaliscu (Mehika), umetnikove fotografije in spletno stran projekta.
Gilberto Esparza (Aguascalientes, Mehika, 1975) je študiral vizualne umetnosti na Univerzi v Guanajuatu in na Šoli likovne umetnosti San Carlos v Valencii v Španiji. Trenutno se ukvarja z organizmi in sistemi, ki združujejo visoko in nizko tehnologijo in s pomočjo industrijskih odpadkov intervenirajo v javni prostor. Esparzova dela so bila razstavljena na številnih posamičnih in skupinskih razstavah v Mehiki in drugod po svetu. Sodeloval je na Festivalu Lascas, un arte mexicano actual, v Quebecu, na umetnostni delavnici KM0 v Boliviji, na Festivalu VideoBrasil Electronic Art in Mednarodnem festivalu elektronskih umetnosti in videa Transitio Mx v Mehiki. Njegova dela so bila nedavno na ogled na Bienalu Mercosur in na razstavi Petit Mal v Museo Universitario de Arte Contemporáneo de la UNAM. Esparza je prejel štipendijo Fondo Nacional para la Cultura y las Artes in nagrado vida 09 španske Fundación Telefónica za iberskoameriško umetnost. Skupaj z Marcelo Armas je vodil delavnice VIDA 10 na centrih Fundación Telefónica v Limi, Buenos Airesu, Santiagu in Mexicu. Esparza je poleg tega večkrat sodeloval v programu Multimedijskega centra CENART za podporo produkciji in raziskavam v umetnosti in medijih.
Sascha Pohflepp in Alexandra Daisy Ginsberg: »Growth Assembly« (2009) - Nemčija/VB
Odkar je zaradi cen energentov globalni transport surovin in končnih izdelkov postal nepredstavljiv, si lahko le bogati privoščijo tradicionalne množično izdelane potrošne dobrine. Sintetična biologija nam omogoča, da za proizvodnjo reči izkoriščamo naravno okolje. Informacije za razvoj delov izdelkov so vpisane v DNK rastline, in deli rastejo znotraj podpornega sistema rastlinske strukture. Ko so zreli, se jih, pripravljene za sestavo, izlušči kot oreh iz lupine ali koruzo iz ličja.
Trgovine so se razvile v kmetijske obrate, saj licencirane izdelke gojijo na mestu prodaje. Večji izdelki zorijo dlje in so dražji, manjši pa so cenejši. Pošta dostavlja lahke pakete semen domačim proizvajalcem. Raba biologije za izdelavo potrošniških izdelkov je obrnila idejo industrijskih standardov ter vpeljala raznolikost in mehkobo na področje, ki mu je nekoč vladala težka proizvodnja.
Ilustracije: Sion Ap Tomas
Alexandra Daisy Ginsberg je oblikovalka, umetnica in pisateljica, ki raziskuje družbene, etične in kulturne implikacije razvijajočih se tehnologij, zlasti sintetične biologije. Študirala je oblikovalske interakcije na Kraljevem kolidžu za umetnost in arhitekturo Univerze v Cambridgeu. Ginsbergova je redna profesorica oblikovanja pri mednarodnem raziskovalnem projektu http://www.genomicsnetwork.ac.uk/innogen/research/a-z/projecttitle,22479,en.html Aesthetics (univerzi v Stanfordu in Edinburgu), kjer raziskuje prekrivajoče se področje med sintetično biologijo in oblikovanjem.
http://www.daisyginsberg.com/
http://www.syntheticaesthetics.org/
Sascha Pohflepp je umetnik, oblikovalec in pisec, rojen leta 1978 v Kölnu v Nemčiji.
Diplomiral je iz medijskih umetnosti na Universität der Künste Berlin in magistriral iz oblikovalskih interakcij na Kraljevem kolidžu za umetnost v Londonu. Zanimajo ga tehnologije preteklosti in prihodnosti, pojmovanja umetnosti, ekonomije in idealizma – kaj nam pomenijo in kako določajo, kateri svetovi se uresničijo in kateri ne. Ustvarjati skuša družbene objekte, ki bi nam omogočili, da se ugledamo z drugega gledišča. Zadnjih šest let prispeva k z webbyjem nagrajenemu blogu o umetnosti in tehnologiji We-Make-Money-Not-Art.com. Njegova dela so bila nazadnje na ogled na razstavi Wellcome Trust London v Muzeju V&A, Pohflepp pa je bil poleg tega nominiran za nagrado FutureEverything 2010 in si prislužil posebno pohvalo na letošnji podelitvi nagrad VIDA za umetnost in umetno življenje. Trenutno je stalni raziskovalec na Kolidžu za oblikovanje Art Center v Pasadeni. Oktobra 2010 bo sodeloval v projektu Synthetic Aesthetics, ki s finančno podporo NSF/EPSRC raziskuje sintetično biologijo.
Vnesite vaše kontaktne podatke, če želite biti obveščeni, ko bo video posnetek na voljo
Kiberpipa in kavarna Metropol
Herwig Weiser: »Zgodlocator zII/Edition« - Avstrija
Zgodlocator/različica zII je instalacija, ki deluje po magnetnih načelih delovanja računalniškega trdega diska, z organizacijo drobnih kovinskih delcev, ki se odzivajo na magnetno silo. Ti delci so pravzaprav zmlete računalniške komponente: tiskana vezja, trdi diski, procesorji, deflektorji monitorjev in tako naprej. Zrnca strojne opreme ležijo na elektromagnetni mreži, ki lahko v vzorcih kovinskih delcev sproži nenadne spremembe. Delci se na magnetno stimulacijo odzovejo z nenadnimi, neponovljivimi oblikovnimi spremembami. Zgolj tiho lahko občudujemo čudovite vzorce, ki jih ustvarjajo ti delci, ki so sicer videti kot črni opilki. Granulirana računalniška mreža posledično ustvarja vedno nove, bizarne in nenehno spreminjajoče se oblike. V nasprotju z računalniškim trdim diskom zgodlocatorja/različice zII ne zanima dolgoročno shranjevanje besedil ali slik. Pri zgodlocatorju gre za dinamične vzorce. Če že ima spomin, je ta zelo kratkoročen in spremenljiv. V zgodlocatorju postane magnetizem dinamična posoda za shranjevanje, pa tudi za manipulacijo in obdelavo podatkov v njihovi najosnovnejši obliki: v obliki materije. zgodlocator/različico zII bi lahko razumeli kot delo, ki poudarja nenehno obdelavo podatkov, ki se odvija v računalniškem okolju. Hkrati pa je tudi subtilna instalacija, ki vizualno povezuje z zvočnim. V strojni opremi je nameščena vrsta kontaktnih mikrofonov in elektromagnetnih senzorjev, ki zaznavajo »hardverske zvoke«. Program avdio zakodira in ga spreminja v grafične vzorce, ti pa se v trenutku udejanjijo v granularni pokrajini.
Herwig Weiser, rojen v Innsbrucku v Avstriji (1969), živi in dela na Dunaju in v Kölnu. Weiser je študiral arhitekturo na Tehniški univerzi v Innsbrucku ter umetnost na Akademiji Gerrita Rietvelda v Amsterdamu in na Akademiji za medijske umetnosti v Kölnu. Njegova dela so bila razstavljena na razstavah po Evropi, Severni Ameriki in Aziji, med drugim v Lentos Kunstmuseumu v Linzu, Kitajskem narodnem umetnostnem muzeju, Umetnostnem centru Nam June Paika v Južni Koreji, v Kunsthaus Graz in v Art Basel v Miamiju. Med nagradami, ki jih je prejel za svoja dela, so nagrada Hermana Claasena za fotografijo in medijsko umetnost (Köln, 1999), nagrada žirije Festivala novega filma (Split, Hrvaška, 2000), nagrada Transmediale (Berlin, 2001), Nam June Paikova nagrada (Düsseldorf, 2002) in številne produkcijske štipendije, med drugim Hauptstadtkulturfonds Berlin (2010).
Saša Spačal: »7k:nova oblika življenja« (2010) - Slovenija
7k:nova oblika življenja kot interaktivno sedmo kraljestvo življenja prevprašuje pojmovanje tehnologije ne le kot orodja ali fenotipa človeškega uma, ampak tudi kot možnega avtopoetičnega sistema, nove oblike življenja, ki se prav tako kot biološko življenje nagiba k vse večji raznolikosti, družbenosti, kompleksnosti, učinkovitosti in samorazvoju.
7k je projekcija prihodnosti, v kateri človeška vrsta sestopi z iluzornega položaja prevlade nad naravo in prevzame taktiko naravnega toka, ki ne ohranja iluzije večnega naravnega kroženja, temveč izkorišča tehnološka sredstva za povezovanje z vso naravno mnogoterostjo, seveda z mero etike in odgovornosti, ki pritiče vsaki komunikaciji enakovrednih. Človek lahko šele tako uvidi in izkusi dejanske potenciale okolja, ki ga obdaja, in doživi prepletenost mikro- in makroravni narave, nato pa začne soustvarjati nove tehnobiotope in se hkrati zavedati, da je ustvaril novo življenjsko obliko, ki si že sama postavlja pogoje svoje evolucije.
Blog: http://www.kiberpipa.org/seventhkingdom/
Saša Spačal je sociologinja kulture in japonologinja, ki se je izpopolnjevala na delavnicah računalniške grafike, spletne produkcije in videa, sedaj pa deluje na področju grafičnega oblikovanja, videa in intermedijske umetnosti doma in v tujini.
Sodelovala je na razstavah in pri projektih v Moderni galeriji, Galeriji Škuc, Narodni galeriji in Galeriji Alkatraz. Kot članica skupine TEMP je sodelovala pri intervencijah in instalacijah v javnem prostoru, pri razvoju strategij alternativne uporabe zapuščenih prostorov in na razstavah Pogovarjanja/Conversations/Conversas, Odprti Rog, Mapiranje/arhiviranje/analiziranje izginulih prostorov umetnosti. Kot raziskovalka je sodelovala pri mednarodnem raziskovalnem projektu Performing the City. Art Actionism in Public Space in 1960s/1970s, ki je obšel München, Neapelj, São Paulo in Pariz. Zadnje čase raziskuje povezovanje različnih medijev, tehnologij in biologij na področju interaktivne vizualizacije.
Verena Friedrich: »Transducers« – Nemčija
TRANSDUCERS je instalacija, ki jo sestavlja več cevastih steklenih priprav, ki visijo v prostoru na višini oči. Vsak izmed teh prozornih strojev vsebuje edinstven element: en sam človeški las – na prvi pogled zgolj fizični odpadek, toda ob upoštevanju možnosti bioznanstvene analize je drobni človeški las povzdignjen v stanje nosilca bistvenih informacij, ki lahko opišejo posameznika.
TRANSDUCERS skuša posnemati bioznanstvene procese. V pripravljalni fazi sem zbrala vzorce las različnih posameznikov ter jih presadila v po meri izdelane laboratorijske epruvete. Predmet preiskovanja – človeški las – sproži stroj in je spodbujen k odzivu. Ta odziv je zaznan, ojačan in preveden v slišni izhodni signal, v katerega je implicitno vpisana fiziološka sestava vzorca lasu. Vsak izmed strojev generira edinstven zvok, ki je odvisen od značilnosti vzorca vsakega posameznega darovalca.
TRANSDUCERS prevprašuje prevlado znanosti na področju opisovanja življenja in njegovih osnovnih enot. Vsak slišni rezultat predstavlja tehnološko reprezentacijo identitete na podlagi vstavljenega človeškega materiala, ki jo ustvari ureditev, ki napotuje onkraj sebe k obiskovalcem neznanemu superordinatnemu referenčnemu sistemu in svobodno niha med življenjem in laboratorijem, med individualnostjo in klasifikacijo, med biologijo in njenim tehnično-znanstvenim prilaščanjem.
Verena Friedrich, rojena leta 1981 v Nemčiji, je umetnica, ki s pomočjo raznovrstnih medijev razvija konceptualno podložena umetniška dela, ki se kritično povezujejo z družbeno relevantnimi vprašanji in ukvarjajo z razmerjem med človekom, znanostjo in tehnologijo – večinoma v obliki instalacij, objektov in robotike. Njena dela uporabljajo elektronske, digitalne in kiparske medije, kot tudi biološki material.
Verena Friedrich je študirala umetnost in medije na dunajski Akademiji za likovno umetnost ter na Univerzi za umetnost in dizajn v Offenbachu v Nemčiji, kjer je tudi diplomirala. Leta 2009 je poučevala na Univerzi za umetnost in dizajn v Offenbachu ter pripravljala z elektroniko povezane delavnice.
Dela Verene Friedrich so bila razstavljena na različnih festivalih in razstavah medijske umetnosti v Nemčiji, Avstriji, Švici, Italiji, Turčiji, ZDA ter na Japonskem in nagrajena z mednarodno medijsko nagrado za znanost in umetnost ZKM Karlsruhe ter nominirana za nagrado Transmediale leta 2008. Leta 2009 je umetnica prejela delovno štipendijo nemškega sklada Stiftung Künstlerdorf Schöppingen. Nadalje je pred kratkim prejela sponzorsko nagrado saškega Ministrstva za znanost in likovno umetnost.
Verena Friedrich živi v Frankfurtu na Majni in v Kölnu, kjer od leta 2009 študira na podiplomskem programu Akademije medijskih umetnosti (KHM).
Gilberto Esparza: »Nomadske rastline« (2009) - Republika Mehika
VRSTA, KI JO SESTAVLJA SKUPINA ORGANIZMOV, KI S POMOČJO SIMBIOZE PREŽIVIJO V HABITATIH, NA KATERE VPLIVA ČLOVEŠKA AKTIVNOST
Nomadske rastline so metafora človeške odtujenosti in vplivov, ki jih ima človekova dejavnost na naravo. Delo je nenehen eksperiment, ki skuša sprožiti kritično refleksijo o dvoumnosti moči tehnologije, sestavlja pa ga majhen avtomatiziran robot (nomadska rastlina), ki se premika v smeri vode, ko njegove bakterije potrebujejo hrano. Robot vsebuje vegetacijo in mikroorganizme, ki živijo v njegovi notranjosti. Robot črpa vodo iz onesnažene reke, razgrajuje njene elemente, ki ustvarjajo energijo za njegova možganska vezja, preostanek pa uporabi za ustvarjanje življenja, ohranjanje rastlin, ki istočasno zaključujejo lastni življenjski cikel. Instalacija poleg tega vključuje tudi video ustvarjanja nomadske rastline, dokumentarec, ki ga je bil umetnik posnel, ko je robot nastopal ob reki Santiago v El Saltu v Jaliscu (Mehika), umetnikove fotografije in spletno stran projekta.
Gilberto Esparza (Aguascalientes, Mehika, 1975) je študiral vizualne umetnosti na Univerzi v Guanajuatu in na Šoli likovne umetnosti San Carlos v Valencii v Španiji. Trenutno se ukvarja z organizmi in sistemi, ki združujejo visoko in nizko tehnologijo in s pomočjo industrijskih odpadkov intervenirajo v javni prostor. Esparzova dela so bila razstavljena na številnih posamičnih in skupinskih razstavah v Mehiki in drugod po svetu. Sodeloval je na Festivalu Lascas, un arte mexicano actual, v Quebecu, na umetnostni delavnici KM0 v Boliviji, na Festivalu VideoBrasil Electronic Art in Mednarodnem festivalu elektronskih umetnosti in videa Transitio Mx v Mehiki. Njegova dela so bila nedavno na ogled na Bienalu Mercosur in na razstavi Petit Mal v Museo Universitario de Arte Contemporáneo de la UNAM. Esparza je prejel štipendijo Fondo Nacional para la Cultura y las Artes in nagrado vida 09 španske Fundación Telefónica za iberskoameriško umetnost. Skupaj z Marcelo Armas je vodil delavnice VIDA 10 na centrih Fundación Telefónica v Limi, Buenos Airesu, Santiagu in Mexicu. Esparza je poleg tega večkrat sodeloval v programu Multimedijskega centra CENART za podporo produkciji in raziskavam v umetnosti in medijih.
Sascha Pohflepp in Alexandra Daisy Ginsberg: »Growth Assembly« (2009) - Nemčija/VB
Odkar je zaradi cen energentov globalni transport surovin in končnih izdelkov postal nepredstavljiv, si lahko le bogati privoščijo tradicionalne množično izdelane potrošne dobrine. Sintetična biologija nam omogoča, da za proizvodnjo reči izkoriščamo naravno okolje. Informacije za razvoj delov izdelkov so vpisane v DNK rastline, in deli rastejo znotraj podpornega sistema rastlinske strukture. Ko so zreli, se jih, pripravljene za sestavo, izlušči kot oreh iz lupine ali koruzo iz ličja.
Trgovine so se razvile v kmetijske obrate, saj licencirane izdelke gojijo na mestu prodaje. Večji izdelki zorijo dlje in so dražji, manjši pa so cenejši. Pošta dostavlja lahke pakete semen domačim proizvajalcem. Raba biologije za izdelavo potrošniških izdelkov je obrnila idejo industrijskih standardov ter vpeljala raznolikost in mehkobo na področje, ki mu je nekoč vladala težka proizvodnja.
Ilustracije: Sion Ap Tomas
Alexandra Daisy Ginsberg je oblikovalka, umetnica in pisateljica, ki raziskuje družbene, etične in kulturne implikacije razvijajočih se tehnologij, zlasti sintetične biologije. Študirala je oblikovalske interakcije na Kraljevem kolidžu za umetnost in arhitekturo Univerze v Cambridgeu. Ginsbergova je redna profesorica oblikovanja pri mednarodnem raziskovalnem projektu http://www.genomicsnetwork.ac.uk/innogen/research/a-z/projecttitle,22479,en.html Aesthetics (univerzi v Stanfordu in Edinburgu), kjer raziskuje prekrivajoče se področje med sintetično biologijo in oblikovanjem.
http://www.daisyginsberg.com/
http://www.syntheticaesthetics.org/
Sascha Pohflepp je umetnik, oblikovalec in pisec, rojen leta 1978 v Kölnu v Nemčiji.
Diplomiral je iz medijskih umetnosti na Universität der Künste Berlin in magistriral iz oblikovalskih interakcij na Kraljevem kolidžu za umetnost v Londonu. Zanimajo ga tehnologije preteklosti in prihodnosti, pojmovanja umetnosti, ekonomije in idealizma – kaj nam pomenijo in kako določajo, kateri svetovi se uresničijo in kateri ne. Ustvarjati skuša družbene objekte, ki bi nam omogočili, da se ugledamo z drugega gledišča. Zadnjih šest let prispeva k z webbyjem nagrajenemu blogu o umetnosti in tehnologiji We-Make-Money-Not-Art.com. Njegova dela so bila nazadnje na ogled na razstavi Wellcome Trust London v Muzeju V&A, Pohflepp pa je bil poleg tega nominiran za nagrado FutureEverything 2010 in si prislužil posebno pohvalo na letošnji podelitvi nagrad VIDA za umetnost in umetno življenje. Trenutno je stalni raziskovalec na Kolidžu za oblikovanje Art Center v Pasadeni. Oktobra 2010 bo sodeloval v projektu Synthetic Aesthetics, ki s finančno podporo NSF/EPSRC raziskuje sintetično biologijo.
Vnesite vaše kontaktne podatke, če želite biti obveščeni, ko bo video posnetek na voljo
