# ----
e r r 0 r
ASCII VideoWall
teorije
Metamorfoze Mimezis
Love.mp3
Regresija vsakdana
Kiberpipa
Let žerjavov
Avtobiografija diskografija
Short Circuit TV
5. U3
JoyStick
Oscilacije
Pufination
System Cassio:pia
Izložba v delu
Ojdipus
Pogled
Srbečica
povezave
Med Dafno in Niobo
skupina
Traffiquarium
Decoupage
zakaj
projekti
Kontaminator
Popotovanje
Vrt Vozlišč
Cross/Hibrid
Galerija
Nevron
Dih glasbe
začetek » teorije » Realno Kiberprostora
Janez Moličnik: Realno Kiberprostora
Na poplavo digitalnih informacij lahko poenostavljeno gledamo na dva nasprotna načina glede vprašanja vrednosti za psihoanalitično teorijo. V stotih letih je ta teorija namreč močno preoblikovala sodobnost in svet, vprašanje pa je, ali je uvedba teh novih prostorov, ki so jih omogočile info-tehnologije tudi kaj revolucionarnega ali pa je to samo konvencionalno poimenovanje s katerimi smo si olajšali prepoznavanje tega pospešenega toka idej, ki pa je tako distancirano uokvirjena v inter-face, kot je uokvirjeno popularno razumevanje postmodernizma. Torej ali informacije videzov štejejo prav vse, saj v digitalnem svetu vibracije simulakra tvorijo vso njegovo realnost in čeprav zgleda nedolžen in nesposoben vzvratnega učinkovanja, tega da se nam kaže kot virtualen, da je šibak, ker ga na nek način ni, namreč na ta, da je le električna koda, matematični svet manifestiran v fotonih, simulacija tega človeškega teksta v zaporedjih ničel in enic, vreza in niča; pa je vpis v digitalno še vedno vpis. Pustili smo ga nekje in kolikor vedno večja infotezacija komunikacijo še bolj razširja toliko bolj bo jasen, ne več šibak, temveč močan status tega matematično-algoritemskega sveta z vzporedno učinkujočo realnostjo. V kolikor opravlja svoj namen, to je medira med človeškimi bitji na stopnji nikoli videni v zgodovini, toliko je njegova rast nosilec realnosti ljudi. In zaradi svojih nenavadnih lastnosti in funkcij lahko nepredvidljivo vpliva na pomen temeljnih psihoanalitskih konceptov. V drugi liniji razmišljanja, ki zanika substancialne novosti v vplivu kiberprostora na osnovne psihoanalitične strukture, vpis v digitalno vidi kot podaljšek človeške komunikacije. 'Novi svetovi' so še vedno človeška kreacija in s tem ujetniki naše domišljije in jezika. Kljub temu, da nam ponujajo 'virtualne' izkušnje, akcije in doživetja, ki presegajo besede, pa so še vedno zavezani strukturam človeške izkušnje in s tem eno igrišče več, kjer se le-te lahko igrajo naprej. Temeljno vprašanje tukaj bi seveda bilo, je res sploh mogoče, da digitalna izpolnitev zavzame mesto fizične. A ne prehitevajmo in poglejmo prej še eno novost, namreč, da hkrati ta 'novi', revolucionarni svet preči neka fundamentalnost in to je izpopolnjena verzija izbrisa, neprimerljiva z izbrisom v fizičnem svetu, napaka, ki jo poskušajo omiliti logi ali zapisi dogajanj, ki so ravno tako lahko izbrisljivi. Torej lahko 'deletira lastno zgodovino'. A kaj je mogoče videti v pomenu digitalnega izbrisa? Digitalni drugi ima vse strukturne vzvode kot so pokazali teoretiki digitalnega. Pa vendar je čisto neoprijemljiv in kot tak ne predstavlja resnega izziva ciniku, ki ne verjame v učinkovitost Simbolnega. Tudi dolga roka pravice se razcepi v milijon popkov, katerih vsak sicer lahko potencialno sproži dejanski proces institucionaliziranega stroja proti uporabniku, obenem pa je tu izredno močna možnost izbrisa sledi, izvora, kar prinese dodatno svobodo elementom kiberprostora, torej, da se dejansko uporabniku ne zgodi nič. Poleg tega, da ta dodatna svoboda ponovno določa omejitve materialnega razmišljanja in pušča poti odprte za najbolj nenavadne fantazije. Dalo bi se torej argumentirati, da pomembne ravni kiberprostora - pomembne za vzpostavitev struktur, ki jih poznamo v medčloveških odnosih in tvorijo temelje psihoanalitične teorije in ki bi se manifestirale tako v njem, kot zunaj njega, tako delujejo proti Simbolni učinkovitosti, precej za Imaginarno in zelo verjetno vzvratno na Realno. Naj to razložim podrobneje v nadaljevanju. Za boljšo ponazoritev naj naredim prehod iz digitalnega nazaj v analogni svet, kjer smo precej bolj materialno omejeni pri podobnih operacijah, kot je to funkcijo 'deletiranja', čeprav tudi za naravni svet velja, da znalec vse zmore. A paziti moramo ravno na ta prehod, kjer najdemo toliko težav, ki pestijo teoretike struktur digitalnega. Pa ne pazimo in naredimo prehod nazaj v predpostavko fantastičnega scenarija, kjer človeško bitje postaja človeško bitje v kibersvetu. Filozofska in ostala razsvetljenska idealizacija so sanje moderne tehnološke družbe, ki zaradi tega toliko izpodbija telo. Simulacija je prinesla postopno obvladovanje Platonove chore, saj je z vedno podrobnejšo digitalizacijo, za nas, z omejenimi čutili, že danes presegla mejo, kjer lahko brez problemov obravnavamo razliko med digitalno simuliranim in analogno vzvodnim. S tem je mogočno obnovila tudi čaščenje vrline 'negibnega telesa', ki postaja vedno bolj očitno v človeških dejavnostih, kot so igra, delo, zabava in tudi sanje o spolnosti. Igor Pribac to opiše z vprašanjem „Kakšen svetovni nazor izgrajuje pilotu lovca letenje z nadzvočnimi hitrostmi?“ in odgovorom „Svet je računalniško krmiljen sistem informacijskih tokov, sredi katerih si moraš izboriti življenje. To pomeni, da je odločilna dejavnost telesa opredeljena negativno, kot sposobnost vztrajanja v mirovanju. Igralca dejansko zajame raptus, ki ugrabi njegovo telo. Fiksiranost telesa pred računalniškim zaslonom je izraz premagovanja največjih hitrosti.“ Za za voznike avtomobilov naj bi kmalu že umaknitev pogleda s kontrolnega pulta k razgledu predstavljala nepredstavljiv luksuz. Za svobodo, ki se zrcali v digitalnem, vemo, da lahko ima kaj hitro svojo temno plat, kot jo je imel razvoj birokracije in znanosti ter strojev za pojavitev besed kot sta holokavst in ekologija. Zato se moramo v današnjem svetu resno vprašati, kako je s to fantastično zgodbico o kreiranju (odraščanju) človeka v kibersvetu, kamor mora za dosego normalnega razvoja človeškega bitja spadati vse od socializacije, ojdipovega kompleksa in ostalih izkušenj. In to ne zato, ker bi fantastično ali naivno predpostavljali resnično ločitev teh dveh svetov, pač pa šele v takšnem absurdnem primeru vidimo, da širne planjave nove digitalne svobode ne morejo biti zgolj pozitivne, pač pa so ob tem tudi zelo negativno, tehnološko definirane. Kajti če dovolj analiziramo te predpostavljene elemente digitalne vzgoje so zelo brez-pomenske v kolikor nismo sposobni narediti prehoda v naš realni svet zunanjosti in družbe. Striktna ločitev svetov pa je stvar debate o možnostih umetne inteligence. Prikladen primer priskrbi kar Pribac, ko opisuje računalnik, ki evidentira in simbolizira ter filtrira vse pomembne 'resnice sveta', kot jih je poprej telo s svojimi sposobnostmi zaznavanja in pilot lahko uspešno upravlja z letalom. Kje je 'topel' človeški pomen v teh abstrakcijah, kaj pilota varuje pred pomehanjenjem v takšnem svetu. Kaj ima človek, ki je na primer visoko specializiran 'program' za simulacijo bombnika in je preživel svoje življenje v kibersvetu, ponuditi kot bitje toplote in ljubezni? Zaradi takšne možnosti digitalnega 'postavja' moram tukaj zavrniti tudi številne spekulacije v katerih se utaplja marsikatera teorija prehoda človeškega življenja v digitalno obliko. Oplajajo se s sanjami - željami, kot jih je zapisal Peter Mlakar tekstu V postelji s Sharon Stone: „Računalniško kodiran možganski center za ugodje bodo tako na podlagi kompatibilnosti elektromagnetnega in elektrokemičnega izpolnjevale tehnološko generirane seksualne senzacije, ki bodo nadomestile realne.“ Prvi pogon, ki nam bo pomagal doseči neodvisnost kibersveta je seveda seksualni nagon. In čeprav že zdaj obstajajo raziskave in celo razmišljanja o permanentni vsaditvi orgazmo čipa za ženske, pa kdor pozablja, da smo to kar smo, šele skozi zapleten razvoj in težko odraščanje, pozablja, da za vzburjenje in potem doseganje višjih stanj vključno z zadovoljitvijo ni dovolj samo suha kemična reakcija. Kaj to pomeni? Preprosto to, da bi nas elektrokemični orgazmi zabavali enako plitko kot ostala instant kultura otopelosti preobremenjenih čutil, torej samo nekaj časa in še to jalovo. Konstituirani smo kot neodvisni subjekti s svojimi željami, torej ne moremo biti zgolj primitivne sex mašine, ki bi doživljale orgazem za orgazmom, če nam zmanjka 'globlji pomen'. Gledano tako bi bil človek konstituiran v digitalnem zgolj žival, ki bi pritiskala na tipko za orgazem, ne bi pa imel želja, ki se formirajo skozi prepovedno matrico naše družbe. Tudi film Matrica se utemeljuje v nekem 'zunanjem realnem' brez katerega Matrice sploh ne bi bilo, kot v našem digitalnem svetu verjetno ne bi bilo želje, če je ne bi napajala Sharon Stone iz mesa in krvi. Nekako si je nezmožno, nam kot bitjem matere zemlje in očeta sonca, predstavljati razvoj otroka v (zgolj) digitalnem univerzumu – razen v formi filmske materializacije tistega kar pooseblja Neo - rojen je v nekem osrčju matrice (ki ima seveda strukturo 'normalnega' sveta) in zato lahko spregleda in ukrivi celotno matrico, le ljudi ne more, za to mora še naprej uporabljati govor - slavni nagovor na koncu filma. Neo doživi tudi vedno priljubljeno paniko izgube govora. Veliki Drugi pa v skrajni matrični verziji vse to, skozi programskega duha v stroju, tudi zmore. Namreč kar fizično zlepljenje oralnega robu. Ugovor temu je seveda lahko na naše nerazumevanje in nezmožnosti govora kot lastnosti AI-ja, Turingovega 'tihega' testa, torej, da dejansko čutimo neko človečnost v govoru, kot srčiko našega razvoja, ki mora nekako biti nedostopno stroju. Seveda se izpeljava takšnega ugovora konča pri japonski apokaliptični viziji tehnologije in instinktivno lahko temu damo prav, saj takšne forme eksistence za nas ni, čeprav smo jo videli po televiziji. A ker sprejemamo predpostavko, da fizična realnost mora vsaj za nas biti ogrodje našega obstoja, se tu ne spuščamo v metafiziko umetne inteligence. Zatorej poskusimo analizirati še fantazmo 'shoot out-a' v Matrici, glede na temno stran modernega idealizma in napačnega dojema nove svobode. V Matrici udejanjanje razsvetljenja nastopi z notoričnim in pogosto re-kreiranim shoot outom v preddverju neke firme, kjer Neo in Trinity, nadčloveško, popolnoma mehanično postrelita goro stražarjev. Tukaj se lahko vprašamo kje je potem človeška pomembnost, izjema in nazaj potrjujoče, da lahko Neo 'mesijansko' doživi slavni 'shoot out' kot uspeh spregleda strukture matrice? Kje v svoji mehanski, strojni učinkovitosti, najde sled duha, ki v takšnih sanjah postmodernizma, nastopi celo kot udejanjanje prvega razsvetljenja? Podobna dinamika se dogaja tudi v nekaterih igrah v kiberprostoru in skozi to mogoče ugotovimo kaj imajo duševni mehanizmi opraviti z Realnim, ki seveda ni predsimbolno. Ali še drugače, ali lahko kibersvet pomaga prekoračiti temeljno fantazmo? Po Lacanu je subjekt označevalca 'zaprečen' prazen subjekt, ki mu manjka opora v pozitivnem redu bivajočega, fantazma pa uprizarja natanko subjektovo nemogočo bit, izgubljeno pri subjektovem vstopu v simbolni red. Tukaj se poraja en zanimiv primer, ki mogoče celo spodkopava upe v prekoračitev fantazem v kiberprostoru. To pa so Unreal Tournament, Quake in podobni strežniki Frank Lantz pravi „Quake strežniki so avant-garda parazitskega živčnega sistema, ki se vceplja v korporacijsko hrbtenico… Pozabite realnost in kiberprostor. Ultimativna sinteza arhitekture in kina se že kodira okoli vas. Pozabite na letenje mimo lesketajočih se spiral podatkov v breztežnem univerzumu čiste informacije. Quake prostor je klavstrofobičen, skatologičen, pred-doraščajoč in zelo, zelo nevaren. In pozabite na to, da bi pustili meso za sabo, Panic Quake ni nič drugega kot telesa. Razčesnjena, zdrobljena in razpočena telesa. Telesa ubita in namnožena, postajajoč čista hitrost v točka-do-točke omrežju pretoka amunicije in taktičnem poželenju. Vse požirajoče in vse izbljuvajoče, je Quake-telo projektil in tarča, pošast in heroj, avtor in vmesnik (inter-face)“. Je lahko tu kakšna tragična razsežnost Quake ali Unreal Tournamenta? Tragično je namreč lahko tudi lastnost Realnega. V teh igrah namreč izstopa strahovita ponovitev, ki je še lahko še ena sled Realnega (npr. Zločinec se vedno vrača na kraj zločina - realno se vedno vrača). Simbolne omejitve teh iger so skoraj nepomembne, reducirane so samo na vrhovno, torej (trenutno) zmago, ki pa rodi neopisljiv Užitek. Le v obrobnih malenkostih so važne stvari, npr. to kolikokrat si umrl! Imaginarno je v teh igrah lahko kot Simbolno. Kaj pa Realno? Travmatična razsežnost teh iger bi se nahajala v mesu, gomazečem, še živem mesu in tudi krvi. 10 funtov mesa na kvadratni meter so koordinate tega univerzuma. Kajti kljub paradoksalnosti pikslastega mesa, je to še vedno simbolno, predvsem pa imaginarno učinkovito in nekako mora delovati na igralce. Ne vem sicer, kako ga imenujejo v besedah, a jaz bi ga na opisal kot čisto mehanično odtrganje od zaslona, ko potem še nekaj časa čutiš slabost odcepitve, odreza, ki sicer izgleda brez mehaničnega vzroka. A gremo počasi. Katero razliko se najbolj trudi izbrisati kibersvet? Kaj ne ravno travmatične prisotnosti Realnega, to je prisotnosti subjekta, kolikor ni le govoreče in predstavljajoče se/si, ampak tudi telesno bitje. To kar mnogi napačno interpretirajo kot prihodnost, kjer bodo označevalci isto kot uresničitev objekta a, celitve trojnega subjekta ISR. Že res, da izpolnjuje želje, a jih obenem tudi prazni in ponavlja. Encore! je tudi resnica kibersveta, ki to obljublja še bogatejše in rešuje pozno kapitalistično ekonomijo, ki se je vmes preobrazila v simptom govorice. Tudi tu je vsaka zapolnitev (po vstopu v simbolni red) z materjo samo ali kakim drugim objektom, odslej nujno samo navidezna zapolnitev; dozdevek celovite biti subjekta, biti brez manka. Le da kiberprostor to dela še bolj neusmiljeno in kot že vemo, še bolj jalovo. A zaradi tega ni kaj manj temen oziroma neskrit - govorim seveda o pogledu, ki ga žene gon po neskritosti, po resnici biti. V predočenju vedno novih želja, ki jih v poplavi informacij ne moremo niti več doživljati, temveč bolj ali manj samo še arhivirati (to je koncept interpasivnosti), pa vznikujejo vedno nove želje in to informacijam primerno, s skoraj svetlobno hitrostjo. Želja sicer funkcionira le skozi zakon in tudi teh kiberprostor ne ukinja, jih pa presega. Želja vseeno ostaja, tako kot, oziroma dokler ostaja še realni svet tam zunaj. Nezavedno deluje naprej tudi po digitalni nezmožnosti realizacije želje v prekoračitvi prepovedi, si še želimo incesta, se pravi polne biti. Tudi tu velja, kar gledam, ni nikoli tisto, kar hočem videti. Kibersvet skozi svoje omejene 'perverzne' zakone lahko vseeno deluje strukturno vzvratno na realno človeškega bitja in to je po mojem mnenju tudi točka, kjer 'postmodernizem' začne zares gristi, kot ponosen dedič vseh zgodovinskih idealizacij, v svoj edini medij, človeško telo. Kje, kot pri Unreal Tournamentu ali Quak-i je primerneje pripomniti, da se v neskončnost ponavljajoča se uprizoritev nanaša na travmo nekega nemožnega Realnega, ki se za vselej upira svoji simbolizaciji. Telo, ki ga ni. Realno kiberprostora kot telo!
[english]