Janez Moličnik:
Realno Kiberprostora
Na poplavo digitalnih informacij lahko poenostavljeno gledamo na dva nasprotna načina glede
vprašanja vrednosti za psihoanalitično teorijo. V stotih letih je ta teorija namreč močno
preoblikovala sodobnost in svet, vprašanje pa je, ali je uvedba teh novih prostorov, ki so jih
omogočile info-tehnologije tudi kaj revolucionarnega ali pa je to samo konvencionalno
poimenovanje s katerimi smo si olajšali prepoznavanje tega pospešenega toka idej, ki pa je tako
distancirano uokvirjena v inter-face, kot je uokvirjeno popularno razumevanje postmodernizma.
Torej ali informacije videzov štejejo prav vse, saj v digitalnem svetu vibracije simulakra tvorijo vso
njegovo realnost in čeprav zgleda nedolžen in nesposoben vzvratnega učinkovanja, tega da se nam
kaže kot virtualen, da je šibak, ker ga na nek način ni, namreč na ta, da je le električna koda,
matematični svet manifestiran v fotonih, simulacija tega človeškega teksta v zaporedjih ničel in
enic, vreza in niča; pa je vpis v digitalno še vedno vpis. Pustili smo ga nekje in kolikor vedno večja
infotezacija komunikacijo še bolj razširja toliko bolj bo jasen, ne več šibak, temveč močan status
tega matematično-algoritemskega sveta z vzporedno učinkujočo realnostjo. V kolikor opravlja svoj
namen, to je medira med človeškimi bitji na stopnji nikoli videni v zgodovini, toliko je njegova rast
nosilec realnosti ljudi. In zaradi svojih nenavadnih lastnosti in funkcij lahko nepredvidljivo vpliva
na pomen temeljnih psihoanalitskih konceptov.
V drugi liniji razmišljanja, ki zanika substancialne novosti v vplivu kiberprostora na osnovne
psihoanalitične strukture, vpis v digitalno vidi kot podaljšek človeške komunikacije. 'Novi svetovi'
so še vedno človeška kreacija in s tem ujetniki naše domišljije in jezika. Kljub temu, da nam
ponujajo 'virtualne' izkušnje, akcije in doživetja, ki presegajo besede, pa so še vedno zavezani
strukturam človeške izkušnje in s tem eno igrišče več, kjer se le-te lahko igrajo naprej.
Temeljno vprašanje tukaj bi seveda bilo, je res sploh mogoče, da digitalna izpolnitev zavzame
mesto fizične. A ne prehitevajmo in poglejmo prej še eno novost, namreč, da hkrati ta 'novi',
revolucionarni svet preči neka fundamentalnost in to je izpopolnjena verzija izbrisa, neprimerljiva z
izbrisom v fizičnem svetu, napaka, ki jo poskušajo omiliti logi ali zapisi dogajanj, ki so ravno tako
lahko izbrisljivi. Torej lahko 'deletira lastno zgodovino'.
A kaj je mogoče videti v pomenu digitalnega izbrisa? Digitalni drugi ima vse strukturne vzvode kot
so pokazali teoretiki digitalnega. Pa vendar je čisto neoprijemljiv in kot tak ne predstavlja resnega
izziva ciniku, ki ne verjame v učinkovitost Simbolnega. Tudi dolga roka pravice se razcepi v
milijon popkov, katerih vsak sicer lahko potencialno sproži dejanski proces institucionaliziranega
stroja proti uporabniku, obenem pa je tu izredno močna možnost izbrisa sledi, izvora, kar prinese
dodatno svobodo elementom kiberprostora, torej, da se dejansko uporabniku ne zgodi nič. Poleg
tega, da ta dodatna svoboda ponovno določa omejitve materialnega razmišljanja in pušča poti
odprte za najbolj nenavadne fantazije. Dalo bi se torej argumentirati, da pomembne ravni
kiberprostora - pomembne za vzpostavitev struktur, ki jih poznamo v medčloveških odnosih in
tvorijo temelje psihoanalitične teorije in ki bi se manifestirale tako v njem, kot zunaj njega, tako
delujejo proti Simbolni učinkovitosti, precej za Imaginarno in zelo verjetno vzvratno na Realno. Naj
to razložim podrobneje v nadaljevanju.
Za boljšo ponazoritev naj naredim prehod iz digitalnega nazaj v analogni svet, kjer smo precej bolj
materialno omejeni pri podobnih operacijah, kot je to funkcijo 'deletiranja', čeprav tudi za naravni
svet velja, da znalec vse zmore. A paziti moramo ravno na ta prehod, kjer najdemo toliko težav, ki
pestijo teoretike struktur digitalnega. Pa ne pazimo in naredimo prehod nazaj v predpostavko
fantastičnega scenarija, kjer človeško bitje postaja človeško bitje v kibersvetu. Filozofska in ostala
razsvetljenska idealizacija so sanje moderne tehnološke družbe, ki zaradi tega toliko izpodbija telo.
Simulacija je prinesla postopno obvladovanje Platonove chore, saj je z vedno podrobnejšo
digitalizacijo, za nas, z omejenimi čutili, že danes presegla mejo, kjer lahko brez problemov
obravnavamo razliko med digitalno simuliranim in analogno vzvodnim. S tem je mogočno obnovila
tudi čaščenje vrline 'negibnega telesa', ki postaja vedno bolj očitno v človeških dejavnostih, kot so
igra, delo, zabava in tudi sanje o spolnosti. Igor Pribac to opiše z vprašanjem „Kakšen svetovni
nazor izgrajuje pilotu lovca letenje z nadzvočnimi hitrostmi?“ in odgovorom „Svet je računalniško
krmiljen sistem informacijskih tokov, sredi katerih si moraš izboriti življenje. To pomeni, da je
odločilna dejavnost telesa opredeljena negativno, kot sposobnost vztrajanja v mirovanju. Igralca
dejansko zajame raptus, ki ugrabi njegovo telo. Fiksiranost telesa pred računalniškim zaslonom je
izraz premagovanja največjih hitrosti.“
Za za voznike avtomobilov naj bi kmalu že umaknitev pogleda s kontrolnega pulta k razgledu
predstavljala nepredstavljiv luksuz. Za svobodo, ki se zrcali v digitalnem, vemo, da lahko ima kaj
hitro svojo temno plat, kot jo je imel razvoj birokracije in znanosti ter strojev za pojavitev besed kot
sta holokavst in ekologija. Zato se moramo v današnjem svetu resno vprašati, kako je s to
fantastično zgodbico o kreiranju (odraščanju) človeka v kibersvetu, kamor mora za dosego
normalnega razvoja človeškega bitja spadati vse od socializacije, ojdipovega kompleksa in ostalih
izkušenj. In to ne zato, ker bi fantastično ali naivno predpostavljali resnično ločitev teh dveh svetov,
pač pa šele v takšnem absurdnem primeru vidimo, da širne planjave nove digitalne svobode ne
morejo biti zgolj pozitivne, pač pa so ob tem tudi zelo negativno, tehnološko definirane. Kajti če
dovolj analiziramo te predpostavljene elemente digitalne vzgoje so zelo brez-pomenske v kolikor
nismo sposobni narediti prehoda v naš realni svet zunanjosti in družbe. Striktna ločitev svetov pa je
stvar debate o možnostih umetne inteligence. Prikladen primer priskrbi kar Pribac, ko opisuje
računalnik, ki evidentira in simbolizira ter filtrira vse pomembne 'resnice sveta', kot jih je poprej
telo s svojimi sposobnostmi zaznavanja in pilot lahko uspešno upravlja z letalom. Kje je 'topel'
človeški pomen v teh abstrakcijah, kaj pilota varuje pred pomehanjenjem v takšnem svetu. Kaj ima
človek, ki je na primer visoko specializiran 'program' za simulacijo bombnika in je preživel svoje
življenje v kibersvetu, ponuditi kot bitje toplote in ljubezni?
Zaradi takšne možnosti digitalnega 'postavja' moram tukaj zavrniti tudi številne spekulacije v
katerih se utaplja marsikatera teorija prehoda človeškega življenja v digitalno obliko. Oplajajo se s
sanjami - željami, kot jih je zapisal Peter Mlakar tekstu V postelji s Sharon Stone: „Računalniško
kodiran možganski center za ugodje bodo tako na podlagi kompatibilnosti elektromagnetnega in
elektrokemičnega izpolnjevale tehnološko generirane seksualne senzacije, ki bodo nadomestile
realne.“ Prvi pogon, ki nam bo pomagal doseči neodvisnost kibersveta je seveda seksualni nagon.
In čeprav že zdaj obstajajo raziskave in celo razmišljanja o permanentni vsaditvi orgazmo čipa za
ženske, pa kdor pozablja, da smo to kar smo, šele skozi zapleten razvoj in težko odraščanje,
pozablja, da za vzburjenje in potem doseganje višjih stanj vključno z zadovoljitvijo ni dovolj samo
suha kemična reakcija. Kaj to pomeni? Preprosto to, da bi nas elektrokemični orgazmi zabavali
enako plitko kot ostala instant kultura otopelosti preobremenjenih čutil, torej samo nekaj časa in še
to jalovo. Konstituirani smo kot neodvisni subjekti s svojimi željami, torej ne moremo biti zgolj
primitivne sex mašine, ki bi doživljale orgazem za orgazmom, če nam zmanjka 'globlji pomen'.
Gledano tako bi bil človek konstituiran v digitalnem zgolj žival, ki bi pritiskala na tipko za
orgazem, ne bi pa imel želja, ki se formirajo skozi prepovedno matrico naše družbe. Tudi film
Matrica se utemeljuje v nekem 'zunanjem realnem' brez katerega Matrice sploh ne bi bilo, kot v
našem digitalnem svetu verjetno ne bi bilo želje, če je ne bi napajala Sharon Stone iz mesa in krvi.
Nekako si je nezmožno, nam kot bitjem matere zemlje in očeta sonca, predstavljati razvoj otroka v
(zgolj) digitalnem univerzumu – razen v formi filmske materializacije tistega kar pooseblja Neo -
rojen je v nekem osrčju matrice (ki ima seveda strukturo 'normalnega' sveta) in zato lahko spregleda
in ukrivi celotno matrico, le ljudi ne more, za to mora še naprej uporabljati govor - slavni nagovor
na koncu filma. Neo doživi tudi vedno priljubljeno paniko izgube govora. Veliki Drugi pa v skrajni
matrični verziji vse to, skozi programskega duha v stroju, tudi zmore. Namreč kar fizično zlepljenje
oralnega robu. Ugovor temu je seveda lahko na naše nerazumevanje in nezmožnosti govora kot
lastnosti AI-ja, Turingovega 'tihega' testa, torej, da dejansko čutimo neko človečnost v govoru, kot
srčiko našega razvoja, ki mora nekako biti nedostopno stroju. Seveda se izpeljava takšnega ugovora
konča pri japonski apokaliptični viziji tehnologije in instinktivno lahko temu damo prav, saj takšne
forme eksistence za nas ni, čeprav smo jo videli po televiziji. A ker sprejemamo predpostavko, da
fizična realnost mora vsaj za nas biti ogrodje našega obstoja, se tu ne spuščamo v metafiziko
umetne inteligence.
Zatorej poskusimo analizirati še fantazmo 'shoot out-a' v Matrici, glede na temno stran modernega
idealizma in napačnega dojema nove svobode. V Matrici udejanjanje razsvetljenja nastopi z
notoričnim in pogosto re-kreiranim shoot outom v preddverju neke firme, kjer Neo in Trinity,
nadčloveško, popolnoma mehanično postrelita goro stražarjev. Tukaj se lahko vprašamo kje je
potem človeška pomembnost, izjema in nazaj potrjujoče, da lahko Neo 'mesijansko' doživi slavni
'shoot out' kot uspeh spregleda strukture matrice? Kje v svoji mehanski, strojni učinkovitosti, najde
sled duha, ki v takšnih sanjah postmodernizma, nastopi celo kot udejanjanje prvega razsvetljenja?
Podobna dinamika se dogaja tudi v nekaterih igrah v kiberprostoru in skozi to mogoče ugotovimo
kaj imajo duševni mehanizmi opraviti z Realnim, ki seveda ni predsimbolno. Ali še drugače, ali
lahko kibersvet pomaga prekoračiti temeljno fantazmo?
Po Lacanu je subjekt označevalca 'zaprečen' prazen subjekt, ki mu manjka opora v pozitivnem redu
bivajočega, fantazma pa uprizarja natanko subjektovo nemogočo bit, izgubljeno pri subjektovem
vstopu v simbolni red. Tukaj se poraja en zanimiv primer, ki mogoče celo spodkopava upe v
prekoračitev fantazem v kiberprostoru. To pa so Unreal Tournament, Quake in podobni strežniki
Frank Lantz pravi „Quake strežniki so avant-garda parazitskega živčnega sistema, ki se vceplja v
korporacijsko hrbtenico… Pozabite realnost in kiberprostor. Ultimativna sinteza arhitekture in
kina se že kodira okoli vas. Pozabite na letenje mimo lesketajočih se spiral podatkov v breztežnem
univerzumu čiste informacije. Quake prostor je klavstrofobičen, skatologičen, pred-doraščajoč in
zelo, zelo nevaren. In pozabite na to, da bi pustili meso za sabo, Panic Quake ni nič drugega kot
telesa. Razčesnjena, zdrobljena in razpočena telesa. Telesa ubita in namnožena, postajajoč čista
hitrost v točka-do-točke omrežju pretoka amunicije in taktičnem poželenju. Vse požirajoče in vse
izbljuvajoče, je Quake-telo projektil in tarča, pošast in heroj, avtor in vmesnik (inter-face)“.
Je lahko tu kakšna tragična razsežnost Quake ali Unreal Tournamenta? Tragično je namreč lahko
tudi lastnost Realnega. V teh igrah namreč izstopa strahovita ponovitev, ki je še lahko še ena sled
Realnega (npr. Zločinec se vedno vrača na kraj zločina - realno se vedno vrača). Simbolne omejitve
teh iger so skoraj nepomembne, reducirane so samo na vrhovno, torej (trenutno) zmago, ki pa rodi
neopisljiv Užitek. Le v obrobnih malenkostih so važne stvari, npr. to kolikokrat si umrl! Imaginarno
je v teh igrah lahko kot Simbolno. Kaj pa Realno? Travmatična razsežnost teh iger bi se nahajala v
mesu, gomazečem, še živem mesu in tudi krvi. 10 funtov mesa na kvadratni meter so koordinate
tega univerzuma. Kajti kljub paradoksalnosti pikslastega mesa, je to še vedno simbolno, predvsem
pa imaginarno učinkovito in nekako mora delovati na igralce. Ne vem sicer, kako ga imenujejo v
besedah, a jaz bi ga na opisal kot čisto mehanično odtrganje od zaslona, ko potem še nekaj časa
čutiš slabost odcepitve, odreza, ki sicer izgleda brez mehaničnega vzroka.
A gremo počasi. Katero razliko se najbolj trudi izbrisati kibersvet? Kaj ne ravno travmatične
prisotnosti Realnega, to je prisotnosti subjekta, kolikor ni le govoreče in predstavljajoče se/si,
ampak tudi telesno bitje. To kar mnogi napačno interpretirajo kot prihodnost, kjer bodo označevalci
isto kot uresničitev objekta a, celitve trojnega subjekta ISR. Že res, da izpolnjuje želje, a jih obenem
tudi prazni in ponavlja. Encore! je tudi resnica kibersveta, ki to obljublja še bogatejše in rešuje
pozno kapitalistično ekonomijo, ki se je vmes preobrazila v simptom govorice. Tudi tu je vsaka
zapolnitev (po vstopu v simbolni red) z materjo samo ali kakim drugim objektom, odslej nujno
samo navidezna zapolnitev; dozdevek celovite biti subjekta, biti brez manka. Le da kiberprostor to
dela še bolj neusmiljeno in kot že vemo, še bolj jalovo. A zaradi tega ni kaj manj temen oziroma
neskrit - govorim seveda o pogledu, ki ga žene gon po neskritosti, po resnici biti. V predočenju
vedno novih želja, ki jih v poplavi informacij ne moremo niti več doživljati, temveč bolj ali manj
samo še arhivirati (to je koncept interpasivnosti), pa vznikujejo vedno nove želje in to informacijam
primerno, s skoraj svetlobno hitrostjo.
Želja sicer funkcionira le skozi zakon in tudi teh kiberprostor ne ukinja, jih pa presega. Želja vseeno
ostaja, tako kot, oziroma dokler ostaja še realni svet tam zunaj. Nezavedno deluje naprej tudi po
digitalni nezmožnosti realizacije želje v prekoračitvi prepovedi, si še želimo incesta, se pravi polne
biti. Tudi tu velja, kar gledam, ni nikoli tisto, kar hočem videti. Kibersvet skozi svoje omejene
'perverzne' zakone lahko vseeno deluje strukturno vzvratno na realno človeškega bitja in to je po
mojem mnenju tudi točka, kjer 'postmodernizem' začne zares gristi, kot ponosen dedič vseh
zgodovinskih idealizacij, v svoj edini medij, človeško telo. Kje, kot pri Unreal Tournamentu ali
Quak-i je primerneje pripomniti, da se v neskončnost ponavljajoča se uprizoritev nanaša na travmo
nekega nemožnega Realnega, ki se za vselej upira svoji simbolizaciji. Telo, ki ga ni. Realno
kiberprostora kot telo!