# ----
e r r 0 r
ASCII VideoWall
teorije
Metamorfoze Mimezis
Love.mp3
Regresija vsakdana
Kiberpipa
Let žerjavov
Avtobiografija diskografija
Short Circuit TV
5. U3
JoyStick
Oscilacije
Pufination
System Cassio:pia
Izložba v delu
Ojdipus
Pogled
Srbečica
povezave
Med Dafno in Niobo
skupina
Traffiquarium
Decoupage
zakaj
projekti
Kontaminator
Popotovanje
Vrt Vozlišč
Cross/Hibrid
Galerija
Nevron
Dih glasbe
Uroš Trebec: Cyberpunk
Dejstvo je, da nas v našem vsakdanu spremlja vedno več raznorazne tehnološke “navlake”. Postajamo vse bolj in bolj odvisni od široke palete elektronskih naprav, ki naj bi nam pomagale olajšati vsakdanja opravila. Bliskovit tehnološki napredek v zadnjih desetletjih prejšnjega stoletja nam je v dnevno sobo postavil računalnike, v žepe predvajalnike takšne in drugačne oblike glasbe, na ulico bančne avtomate in napredne info-mate, praktično vsak pa si že lasti mobilni telefon. Iznajdba Interneta in manjših lokalnih omrežij je obrnila svet na glavo. Spremenili smo način kako delamo, komuniciramo in se družimo. Skratka sociološko udejstvujemo. Vedno večji delež delovnega dneva porabimo za druženje na virtualni – navidezni – ravni.
Ravno to so bile sanje velikega števila obsedencev z tehnologijo v sedemdesetih in osemdesetih letih dvajsetega stoletja. Tehnološki razvoj je v tem času doživljal vedno večji zagon. In ker človeška domišljija ne pozna meja, prav tako kot ne iznajdljivost elektrotehnikov, fizikov in matematikov, se je pojavila oblika vsesplošnega tehnološkega buma – tehnomanija. Oziroma, tako so si to v tistem času razlagali. Problem pri fenomenu tehnomanije je ta, da v tistem času tehnologija, po kateri so tako hrepeneli, še ni obstajala. Vse je bilo v glavah ljudi, njihove sanje. In kot pripadniki družbe so tehnološki zanesenjaki čutili potrebo po združevanju, komunikaciji, socializiranju. Ker pa je bil takrat Internet (oz. njegov predhodnik ArpaNET) še v povojih, ni bilo nekega splošno dostopnega medija, ki bi lahko te ljudi združil na globalnem nivoju. Virtualno seveda. Tako so potrebo po druženju začasno zadovoljili z izdajanjem raznih tehnoloških revij, v katerem so svetu predstavljali svojo vizijo prihodnosti. Le-ta pa naj bi bila prepredena z tehnologijo. Takrat, pa še danes, se je taka literatura označevala z pojmom znanstvena fantastika.

Zgodovina
Z izrazom cyberpunk se prvič srečamo leta 1982, ko je ameriški pisatelj znanstvene fantastike Bruce Bethke napisal zgodbo s pomenljivim naslovom – Cyberpunk. V zgodbi opisuje dogodivščine in doživljaje skupine najstnikov, srednješolcev, ki se v svojem prostem, pa tudi v času pouka, ukvarjajo s spoznavanjem tehnologij in vdiranjem v vladne in korporacijske sisteme ter tako izražajo svoja prepričanja. Poleg njihovih podvigov, ki so na taki meji z legalnim in legitimnim, pa je pomembna tudi njihova skoraj fanatična obsedenost s samo tehnologijo. V enem delu zgodbe je glavni junak, Mike, popolnoma presunjen ob pogledu na nekakšen prenosni računalnik (“microterm”, okrajšava za “micro terminal”). Zgodba je seveda fantastična, saj obstaja velika verjetnost, da so bile v tem času v zgodbi opisane tehnologije zgolj domena razvojnih in univerzitetnih laboratorijev.
A kljub temu ima Bethkova zgodba velik pomen na, takrat zelo popularno in razvijajočo knjižno zvrst, znanstveno fantastiko. Lahko bi celo rekli, da je cyberpunk nekakšna knjižna podzvrst znanstvene fantastike. Pojem znanstvena fantastika je namreč preveč splošen, da bi lahko sam zase označeval literaturo, katere pionir je bil Bethke. Znanstvena fantastika ima, po definiciji, opraviti s kakršno koli znanostjo (biologija, fizika, kemija, matematika, psihologija, sociologija itd.) medtem ko je cyberpunk ožje definirana zvrst.
Kot knjižna zvrst cyberpunk odraža prej omenjen fenomen tehnomanije. Cyberpunkovski avtorji, kot so Bruce Bethke in William Gibson, so za svoje zgodbe uporabili to obsedenost z namišljeno tehnologijo in jo spremenili v skoraj kultne futuristične zgodbe, ki so se v marsikaterem pogledu že uresničile. Opisovanje postmodernistične družbe v Gibsonovih romanih doseže tako natančnost, da bi si marsikdo upal napovedati naslednjih nekaj let tehnološkega razvoja. Prepričan sem, da je mogoče, da bomo sčasoma dosegli prav tako raven tehnološkega razvoja kot jo opisuje Gibson, in se takrat kot družba samouničili.

Pomen pojma cyberpunk
Pojem cyberpunk je potrebno razumeti na več načinov. Če besedo razdelimo na osnovni besedi, iz katerih je skovana, dobimo najboljšo predstavo dobesednega pomena. Poglejmo si torej definicije besedic “cyber” in “punk” ter skovanke.
Cyber (okrajšava od “cybernetic”) 1. Nekaj, kar je povezano z računalniškimi omrežji. 2. Predpona, ki označuje povezanost pojma z internetom, računalništvom ali visoko tehnologijo.
(http://www.webmacster.com/glossary.html ) Punk (slovensko pank)
1. (slengovsko) Mlada oseba, pripadnica uporniške antikulturne skupine.
2. (slengovsko) Neizkušen mlad moški.
3. (arhaično) Prostitutka.
4. Punk rock, zvrst rock glasbe za katero je značilna agresivnost zvoka ter jezna, politično in osebnostno kritična besedila.
(vir: WordNet ® 1.6, © 1997 Princeton University )
Cyberpunk (slovensko cajberpank)
1. Podvrsta znanstvene fantastike.
2. Mladinska subkultura in gibanje z začetka 90. let 20. stoletja, ki se pogosto povezuje z rave/tehno subkulturo.
(The Free On-line Dictionary of Computing, © 1993-2003 Denis Howe )
Vidimo lahko, da je beseda cyberpunk nastala iz 2. definicije besede cyber in 1. definicije besede punk. Če poskušamo razložiti skovanko glede na ti dve definiciji bi cyberpunk označeval “mlado uporniško osebo nekako povezano s svetovnim spletom oz. omrežji (verjetno, da svojo uporno naravo izraža prek teh dveh medijev)”.
Seveda se ta definicija odlično povezuje z drugo definicijo skovanke cyberpunk. Oboje lahko združimo v skupno definicijo in opis pojma v sociološkem pomenu:
“Cyberpunk označuje (mladinsko) uporniško subkulturo (antikulturo), ki svoje nestrinjanje s političnimi ali družbenimi pojavi izraža z odklonskim vedenjem, predvsem na svetovnem spletu, in je kot taka povezana z računalniškimi omrežji in visoko tehnologijo.”
Taka definicija že bolje ustreza temu kar je imel v mislih Bethke in kasneje Gibson. Najbolj zanimivo glede tega je, da sta oba pisatelja v svojih delih dokaj natančno napovedala prihodnost. Kajti, 20 let kasneje poznamo, to kar sta si ona dva zamišljala kot znanstveno fantastiko, v vsakdanjem svetu, le pod drugačnimi imeni.
Dejavnosti, ki jih danes poznamo kot Spletni aktivizem, Hacktivizem in Cyberterorizem, bi lahko vse skupaj označili kot “cyberpunkovske”. Te dejavnosti v današnji post-moderni družbi predstavljajo ravno to, kar je pred dobrimi 20. leti veljalo za znanstveno fantastiko.

(Spletni) aktivizem
Internet ponuja zelo močna orodja za masovno komunikacijo, zato je kot naročen za koordinacijo raznih aktivnosti. Njegova uporaba je poceni in število uporabnikov stalno narašča (približek za April 2004 znaša 605.60 milijonov uporabnikov po celem svetu, približek za mesec Maj 2000 je znašal 300 milijonov ). Kot tak predstavlja idealen medij, tako za komunikacijo med skupinami aktivistov, kot tudi za objavo manifestov posameznih skupin in njihovo promocijo. Člani aktivističnih skupin so tako lahko kjerkoli na zemeljskem površju in lahko tako poskušajo vplivati na politiko kjerkoli na svetu.
Spletni aktivizem delimo na pet različnih modelov: raziskovanje, objavljanje, dialog, koordinacija akcij, in direktno lobiranje. Kljub temu, da so prikazani ločeno, se pogosto uporabljajo skupaj.
– Raziskovanje
Eden od načinov dojemanja Interneta je “Internet kot velika digitalna knjižnica.” Splet ponuja nedojemljivo količino spletnih strani z raznoraznimi informacijami, katere so večinoma brezplačne. Aktivisti imajo tako možnost najti različne informacije, ki jim lahko pridejo prav pri dokazovanju svojega prav. Tako se lahko z malo dela dokopljejo do imen in kontaktov vplivnih ljudi znotraj vlade, na katere upajo, da bodo lahko vplivali. Nemalo krat se na spletu najdejo različne skupine, ki imajo isti cilj, se lahko združijo in tako lažje dosežejo skupni cilj. Orodij za raziskovanje je veliko, od spletnih iskalnikov in arhivov mail-list pa do iskalnikov po lokalnih bazah podatkov, ki jih določena stran ponuja.
– Objavljanje
Ena od možnosti Svetovnega Spleta je možnost proste objave informacij, kar aktivistične skupine s pridom izkoriščajo. Internet je najcenejši medij in tako zelo primeren za “dostavo” ključnih informacij (ali disinformacij) kar najširšemu občinstvu. Le-temu lahko informacije dostavijo na več načinov: s pomočjo email storitve, z objavo v novičarskih skupinah ali pa kot članki na bolj obiskanih spletnih straneh. Lahko pa postavijo v ta namen lastno spletno stran in veliko krat se izkaže, da je to najboljši način. Če se za določeno stvar zavzema večje število ljudi, je eden od načinov tudi masovno protestiranje. To je ponavadi izvedeno tako, da lastniki spletnih strani, ki se zavzemajo za skupno stvar, za krajši ali daljši čas spremenijo osnovni izgled spletne strani. Pogosto le zamenjajo prvo stran in postavijo nekakšno “pozdravno” stran, na kateri so ključne informacije o zadevi za katero so zavzemajo.
Zadnja takšnih akcij pravzaprav pravkar še vedno poteka.

Zagovorniki odprtokodne in prosto dostopne računalniške programske opreme se ne strinjajo z predlogom vlade Europske Unije, da bi uvedli patentiranje posameznih kosov programov. To bi namreč pomenilo, da bi sčasoma čisto vsak programski postopek bil patentiran in ga ne bi mogel nihče, razen lastnika patenta in plačnikov licence, uporabljati. To bi posledično pomenilo konec “odprtokodnega” gibanja (ki mimogrede tudi zadostuje vsem kriterijem, da mu lahko nadenemo oznako cyberpunkovsko gibanje).
– Dialog
Svetovni splet ponuja veliko načinov za direktno komunikacijo, kar aktivisti s pridom izkoriščajo za debate in pogovore. Tej načini vključujejo e-pošto, novičarske skupine, spletne forume in klepetalnice. Nekateri od teh načinov omogočajo privatno sporočanje (e-pošta, klepetalnice) znotraj zaprtih skupin, druge pa ravno nasprotno vabijo k sodelovanju pri pogovoru vse, ki bi jih utegnilo zanimati (novičarske skupine, spletni forumi). Dialog je zelo pomemben del aktivizma, saj omogoča najbolj direktno predstavitev problema.
– Koordinacija
Koordinacija in organizacija manifestacij aktivistov je lahko zelo dolgotrajen in zapleten postopek. Tudi tukaj si aktivisti lahko pomagajo z internetom. Akcije lahko usklajujejo tudi na globalnem nivoju in to mnogo hitreje in ceneje kot bi to bilo mogoče s pomočjo telefonskih akcij ali navadne pošte.
V ta namen je bila ustanovljena spletna stran Protest.Net (www.protest.net), ki naj bi “pomagala progresivnim aktivističnim skupinam, s tem ko jim omogoča centralno mesto, kjer lahko objavijo lokacije in datume protestov in srečanj.” To naj bi, po besedah ustanovitelja strani, “pomagalo rešiti logistične probleme s katerimi se soočajo aktivisti pri organizaciji masovnih dogodkov.”
– Lobiranje
Eden od načinov vplivanja na odločanje o določenih temah je lobiranje ljudi, ki se dejansko odločajo o neki stvari. S pomočjo interneta lahko aktivisti pozivajo k masovnemu lobiranju vplivnežev (pošiljanje e-pošte, množično spreminjanje spletnih strani itd.) in tako izrazijo svojo voljo direktno odgovorni osebi.
Hacktivizem
S pojmom cyberpunk in cyberpunker se pogosto asociira tudi pojem “hacker”. Glede na definicijo pojma cyberpunk je beseda “hacker” uporabljana v slabšalnem (tako kot beseda punk) pomenu, kar je sicer do neke mere pravilno a v splošnem napačno. Pa si poglejmo nekaj definicij besede hacker:
Hacker (neformalno, slovensko Heker)
1. Nekdo, ki ima zelo poglobljeno znanje in izkušnje pri uporabi ali programiranju računalnika; računalniški zagrizenec.
2. Nekdo, ki uporablja znanje programiranja za pridobitev nelegalnega dostopa do računalniške mreže, računalnika ali datoteke.
3. Oseba, ki uživa v raziskovanju podrobnosti računalniških sistemov in kako razširiti njihove zmožnosti.
4. Nekdo, ki programira z zanosom (celo obcesijo) ali nekdo, ki uživa pri programiranju in ne le teoriziranju o programiranju.
5. (Nepravilno): Škodoželjna oseba, ki poskuša odkriti občutljive informacije in jih zlorabiti oziroma uničiti. Pravilen izraz je Cracker (slo. Kreker).
(vir: The Free On-line Dictionary of Computing, © 1993-2003 Denis Howe 2)
Kot lahko vidimo sta vsaj dve od petih definicij napačni (2. in 5.) in zaradi negativnega prizvoka etiketirajo in stigmatizirajo tudi tiste posameznike, ki sicer ustrezajo kateri od ostalih definicij. Sedaj si oglejmo še definicijo besede cracker.
Cracker (žargonsko, slovensko Kreker)
1. Nekdo, ki neavtorizirano uporablja računalniški sistem in spreminja podatke in programe.
2. Nekdo, ki kreka (eng. One, who cracks.)
3. Posameznik, ki poskuša pridobiti neavtoriziran dostop do računalniškega sistema z namenom škodovati lastniku ali uporabniku sistema. Beseda je posledica napačne uporabe besede hacker s strani novinarjev.
(vir: The Free On-line Dictionary of Computing, © 1993-2003 Denis Howe )
Vidimo lahko, da je beseda cracker posledica napačne uporabe pojma Hacker. Kljub temu je za crackersko dejavnost “udomačen” napačen izraz in bi bil pravilnejši izraz “Cracktivizem”. Hacktivizem je neke vrste združitev hekanja oz. crackanja z aktivizmom, ki sem ga že predstavil. Hackanje oz. crackanje se tukaj pojavlja v smislu izvajanja operacij, s katerimi izkoriščamo računalnike na nenavaden in pogosto nelegalen način, navadno s pomočjo posebnih namenskih programov. Hacktivizem vzpodbuja elektronsko državljansko nepokorščino, kar prinese metode državljanske nepokorščine v navidezno (virtualno) okolje interneta. Tukaj se delovanje virtualnih skupnosti še najbolj očitno približa definiciji cyberpunka, čeprav lahko vsako masovno dejavnost v okviru svetovnega spleta smatramo kot cyberpunk. Hacktivizem torej prenese delovanje aktivistov v virtualni svet.
Podobno kot aktivizem se tudi hacktivizem deli na več načinov delovanja:
– Virtualne blokade
Z virtualnimi blokadami spletnih strani svojih “nasprotnikov” hacktivisti dosežejo nedosegljivost storitev, ki jih morda ponujajo. Odvisno od tarče lahko taka blokada povzroči tudi več milijonov tolarjev škode, predvsem zaradi izpada storitev, ki so lahko vir zaslužka. Virtualne blokade so navadno prvi koraki hacktivistov pri dokazovanju svojega prav.
– E-poštno bombardiranje
E-poštno bombardiranje je zelo podobno e-poštnemu lobiranju, ki se ga poslužujejo spletni aktivisti. Pravzaprav je edina razlika med tema dvema ta, da bombardiranje poteka avtomatsko, programsko torej ne potrebujemo velikega števila aktivistov, ki bi bili pripravljeni pošiljati epošto. Te aktiviste tako nekako “simuliramo”. Posledica takega e-poštnega bombardiranja je preobremenitev prejeminkovega poštnega predala. S tem je onemogočeno prejemanje e-pošte, ki bi jo recimo bombardirani rad dobil. Taka bombardiranja se navadno ponavljajo, dokler bombardirani ne popusti in je pripravljen z aktivisti normalno komunicirati ali pa sprejeti določene pogoje.
– Web hacks in vdiranje v sisteme
Pri tej obliki hacktivizma gre za dejansko vdiranje v sisteme oz. za neavtoriziran poseg v nek sistem. V primeru web hackov gre zgolj za spreminjanje spletnih strani žrtev (eng. defacement) na tak način, da se obiskovalcu navadno prikaže obvestilo o tem, da se je zgodil vdor v sistem. Tukaj lahko pride do velike finančne škode, saj lahko to odvrne morebitne stranke kakega podjetja od poslovanja z njimi, saj tak vdor nakazuje, da podjetje ne zna poskrbeti za varnost. Taki vdori so odlična priložnost za razglašanje aktivističnih sloganov, saj jih lahko predstavijo na navadno zelo obiskanem spletnem naslovu in tako hitreje razširjajo svoje cilje in hitreje pridobivajo sodelavce in simpatizerje.
– Računalniški virusi in črvi
Hacktivisti uporabljajo viruse in črve za razširjanje protestnih sporočil in poškodovanje ciljnih računalniških sistemov. Tako virusi kot črvi se razširjajo s pomočjo interneta, razlika je le v tem, da so črvi samostojni programi, virusi pa so ponavadi pripeti kakšni drugi vrsti datotek (epošta,...). V obeh primerih so s stališča hacktivistov virusi in črvi učinkovitejši pri razširjanju aktivističnih sporočil kot pa spletne strani. Pri uporabnikih računalnikov pa so mnogo manj priljubljeni, saj navadno poleg sporočila nosijo še zlonamerno programsko kodo, ki lahko katastrofalno vpliva na delovanje računalniškega sistema.
Cyberterorizem
V 80. letih prejšnjega stoletja je Barry Collin, raziskovalec na Inštitutu za varnost in obveščanje v Kaliforniji, skoval novo besedo “cyberterorizem” s katero je želel z eno besedo poimenovati združitev virtualnega sveta (predpona cyber) in terorizma. Iz tega je kmalu nastala definicija cyberterorizma:
“Cyberterorizem je načrtovan, politično motiviran napad na informacije, računalniške sisteme, računalniške programe in podatke, kar se kaže v nasilju skrajnežev nad nemočnimi žrtvami.”
Virtualna oblika terorizma ni nič manj nevarna kot je terorizem v realnem svetu. Primer, ki ga poda Collin v svoji knjigi je dovolj ilustrativen: “Cyberteroristi pridobijo dostop do računalniško vodene kontrole letenja potniških letal in lahko povzročijo trčenje dveh letal. Pri tem se pa popolnoma izognejo neposredni nevarnosti.” Collin je podal še nekaj drugih primerov in vsak je teoretično popolnoma mogoč. Kolikor je meni znano do sedaj še ni bilo nobenega resnejše grožnje s strani cyberteroristov. Vzrokov za to je lahko več, eden najbolj logičnih pa se mi zdi ta, da so tako kritični sistemi, kot so kontrole letenja, bančni sistemi in avtomatizacija v prehrambeni industriji, zaščiteni do te mere, da zaščite ni mogoče podreti. Popolnoma mogoče pa je, da ni noben hacker oziroma cracker, toliko nor, da bi pomagal teroristom do dostopa do takih kritičnih sistemov.

Po vsem povedanem in predstavljenem lahko rečem, da je sodobna družba dejansko odvisna od elektronskih naprav in tehnoloških pogruntavščin. Kar pa ni nujno slabo, saj nam omogoča hitrejšo komunikacijo, učinkovitejše in natančnejše delo in, mogoče, celo udobnejše življenje. Kaj bi si lahko želeli več, kot to, da lahko praktično vse, kar potrebujemo za življenje (v materialnem smislu), naročimo iz domačega naslonjača s pomočjo sodobne tehnologije (osebnega računalnika in interneta). Žal pa so materialne dobrine le en del življenja.
Lahko si le predstavljamo, kakšno bi bilo življenje če bi vse potrebe zadovoljevali v virtualnem svetu. Brez sekundarne in terciarne socializacije, kot jo poznamo danes, bi bil človek nebogljen. Ravno sposobnost interakcije z družbo, okolico okoli nas in z ljudmi v njej, je tista, ki nas loči od nam sorodnim primatov – živali. Vprašanje, ki se nam ob tem postavi je, ali bo v prihodnosti tehnologija toliko napredovala in nas zasvojila to te mere, da bomo v družbenem smislu nazadovali? Ali to pomeni, da bodo obstajale le navidezne kulture, v katerih se osebe ne bodo mogle dejansko dotakniti?
Odkrito povedano, odgovorov na ta vprašanja nimamo. Bomo pač morali doživeti prihodnost in ugotoviti kaj nam prinaša jutrišnji dan. Vsekakor imamo kot enakovredni pripadniki družbe možnost, da vplivamo na razvoj dogodkov, pa naj bo to kakšna iznajdba ali udeleževanje pri virtualnih (internetnih) manifestacijah.
Cyberpunk, v sociološkem pomenu, dejansko obstaja in dokazuje, da lahko virtualna skupnost (“družba”) vpliva na realni svet. In vpliv virtualne globalne antikulture na realno lokalno kulturo se bo, zaradi vedno večjega pomena informacij, še povečal. Pomembno je, kdo kontrolira informacije, kdo obvladuje sredstva za prenos informacij in s pojavom elektronskega prenosa velikih količin podatkov (in hkrati informacij) je prenos informacij vse težje kontrolirati. Vse manj ljudi ima znanje in sposobnosti potrebne za upravljanje pretoka podatkov, še posebej preko svetovnega spleta. Edina skupina ljudi, ki poznajo ustroj Interneta in delovanje so njegovi stvaritelji – hekerji. In oni bodo v prihodnosti prevzeli nadzor (ki ga sicer imajo že danes) in predstavljali nekakšne “varuhe” informacij, predvsem pred političnimi vplivi spodbujenimi zaradi osebnih interesov posameznikov.
Virtualne globalne skupnosti bodo, tudi v najbolj črnem scenariju, preživele in delovale naprej. Četudi pride do globalnega zloma internetnega omrežja, bodo hekerji tisti, ki bodo omogočili ponovno vzpostavitev navideznih skupnosti in socializiranje na virtualnem nivoju se bo lahko nadaljevalo.

Literatura in viri
1. Arquila, J., Ronfeldt, D. “Networks and netwars: The future of terror, crime, and militany,” RAND, Santa Monica, 2001
2. Bethke, B., “Cyberpunk”, članek/zgodba, Amazing Science Fiction Stories, št. 57, zvezek 4, 1983
3. Bethke, B., “Foreword to Cyberpunk - Etymology of Cyberpunk”, ( http://project.cyberpunk.ru/idb/etymology_of_cyberpunk.html )
4. Brockman, J., “Digerati: Encounters with the cyber elite”, San Francisco, HardWired 1996
5. 4 Collin, B., “The Future of Cyberterrorism,” Crime and Justice International, Marec 1997, str. 15- 18
Več avtorjev, 20.4.2004 12:00, The Cyberpunk Project ( http://project.cyberpunk.ru/ )
6. Cyberpunk Cyberculture ( http://project.cyberpunk.ru/idb/cyberculture.html )
7. Cyberpunk Subculture ( http://project.cyberpunk.ru/idb/subculture.html )
8. Cyberpunk: Time has come today ( http://project.cyberpunk.ru/idb/time_has_come_today.html )
9. Danet, B., “Cyberpl@y: Communicating online”, Oxford, Berg 2001
10. Erbschloe, M., “Information warfare: How to survive cyber attacks”, New York, McGraw- Hill/Osborne 2001
11. Featherstone, M. “Cyberspace/Cyberbodies/Cyberpunk: Cultures of technological embodiment,” London, 1999
12. Gibson, W., “Mona Lisa overdrive”, New York, Bantam Spectra Books 1989
13. Gibson, W., “Neuromancer”, London, Grafton 1986
14. Gibson, W., “The Difference Engine”, New York, Bantam Books 1992
15. Ilo, A. “Cyberpunk - iz velikega raste malo,” članek, Časopis za kritiko znanosti, ?t.166/167 (1999), str. 99-108
16. Krevel, M. “Cyberpunk literature and Slovenes: too mainstream, too marginal, or simply too soon”, Acta Neophilologica, letnik 33, št.1/2 (2000), str. 69-77
17. 3 Nua Internet Surveys, http://www.nua.ie
18. Sabin, R., “Punk rock: So what? - The cultural legacy of punk”, London, Rutledge 1999
19. Stremecki, S., “Punk rock kot mladinska subkultura”, seminarska naloga, Brežice 2001
20. Šest, P., “Punk kot subkultura mladih”, diplomsko delo, Ljubljana 2003
21. 2 The Free On-line Dictionary of Computing, © 1993-2003 Denis Howe

[english]